Potovanje seveda ni bilo tako kot menihovo, ki je jezdil na konju - Američan je imel dovolj denarja, da je potoval udobno, z vlaki, celo z letalom, predvsem pa z najetimi vozniki. In vendarle so pokrajine na poti, ki se v petnajstih stoletjih niso kaj dosti spremenile, denimo puščava Takla Makan na severozahodu Kitajske. »Rastoči mesec visi v praznini, in vse, kar je videti, je divjina.« Avtor navaja pesnika, ki opeva to neskončno praznino, nespremenjeno, čeprav so jo prečkala številna ljudstva. Narodi in vere so se menjavali, sledi popotnikov v pesku je zabrisal veter. Prav v puščavah, ki jih je Bernstein »preletel« s terenskim vozilom ali vlakom, je Hsuan Tsang doživljal največje preizkušnje. S konjem sta omagala, po menihovi vroči molitvi je zapihala sveža sapa in ju osvežila. Konj je krenil v povsem drugo smer, kot je želel menih, in prišla sta do kristalnega jezera in zelenih pašnikov. Za Hsuan Tsanga je bil to dokaz pridobivanja duhovne moči.