li v islam,« začenja druga osmanska fatva, ki odreja gradnjo nove mošeje za službo skupnosti. »Več kot 40.000 ljudi je opustilo krščanstvo,« je novembra 1536 razburjen zapisal zagrebški škof. »Vse več ljudi to počne z upanjem, da bodo preostanek življenja uživali v mirnejših časih.«9 Množične spreobrnitve so se nadaljevale v pozno osmansko obdobje. V Albaniji so kristjani sprejeli islam v osemnajstem stoletju. Okrog doline Drine je popotnik sredi devetnajstega stoletja zapazil, da so bili večinsko katoliški vaščani »tako preganjani v zadnjih letih, da jih je veliko postalo muslimanov«.10 Drugorazredni status nemuslimanov v osmanskem svetu je bil nepremagljiv razlog za spreobrnitev. Kristjani (in Judi) so bili sprejeti kot »ljudstvo knjige«, toda zaradi vere so se soočali z diskriminacijo in slabim ravnanjem: niso smeli jezditi konj, nositi zelene barve ali graditi cerkva čez določeno višino. Njihova beseda je bil manj vredna od besede muslimanov na osmanskih dvorih, bili so bolj obdavčeni, domnevno zato, ker niso služili vojske. Navkljub tem težavam je Balkan obdržal svoj večinsko krščanski in ne turško govoreči značaj, kar je v ostrem nasprotju z osmanskimi domenami v Anatoliji, kjer sta turščina in islam prevladovala dolga stoletja, vse od seldžuške prevlade.11 V velikem obsegu, verjetno okrog osemdeset odstotkov, je prebivalstvo v osmanski Evropi ostalo krščansko. Celo tam, kjer je islam posegel na podeželje, je redkokdaj s seboj prinesel tudi turški jezik.