Čez dve leti je bil tako spet v Anadirju, tokrat sam, vendar z enako željo – leteti okrog sveta. Po začetnih birokratskih zapletih je Lenarčiču uspelo poleteti v deželo vetrov, v Kazahstan in Mongolijo. Prav Kazahstan, Mongolija in Kitajska so bile najvišje na spisku dežel, čez katere je želel leteti. Pravi, da je v Mongoliji stik z Bogom trden in otipljiv in da se tudi Mongolci vse bolj globalizirajo ter da se tudi tam, daleč od ponorelega sveta, vrednote spreminjajo. »Čeprav na visokih planotah Mongolije ljudje še vedno živijo kot v času Džingiskana in še vedno jezdijo konje,« pripoveduje. Alpinistična odprava v Grenlandijo pred leti je Lenarčiču v veliki meri določila nadaljnje življenje. Od takrat naj bi se mu zemeljski sever pogreznil v dušo, zato se je že zelo veselil poleta čez Severni Atlantik, saj je letel čez gore, ki jih je prej občudoval samo na slikah. Pot je nato nadaljeval nad kalifornijskimi mesti, kjer se skorajda cedita med in mleko, užival v pogledu na dno Grand Canyona, letel nad Dolino smrti in nato nad Hudsonovim prelivom v Kanadi in nad Grenlandijo, ki ga je očarala. Pravi, da na samem poletu ni veliko jedel, temveč veliko pil zaradi strahu pred dehidracijo. »Malo potrebo sem opravil kar v steklenico.« Veliko naj bi pred poletom prebral o lepotah Islandije, vendar je v preletu nad njo hitel, čeprav je že nekaj let vedel, da mu je način življenja pomembnejši od materialnih rezultatov. »Vse bolj sem norel proti koncu,« pravi.