Morda res, čeprav bi se lahko izgovarjal, češ da sem po temeljitem preučevanju ugotovil, da je prav Drnovškova nepredušnost tisto, kar ga odpira analitikovi sondi. Res je, bi lahko rekel, da ne vemo, kaj leži spodaj, ampak karkoli že je, se boji priti ven. Drnovšek kakor da bi deloval po načelu 'črne škatlice': se pravi, podatki gredo noter, rezultati ven, nas pa kratko malo ne sme brigati, po kakšnih postopkih prihaja škatlica do njih. (S stališča laičnega uporabnika deluje tako vsak računalnik in vsak gospodinjski stroj. Sicer pa, vprašajte fizika, kaj je elektrika - ampak kaj je res elektrika - pa vam bo moral zmigniti z rameni.) Za našo rabo je Drnovškova notranjost, vse dokler ne pridre ven v kakem vulkanskem izbruhu, nepomembna. Pa tudi ni rečeno, da bo ta magma sploh kdaj eksplodirala, kajti Drnovšek se na gonskem področju inhibira s suverenostjo človeka, ki se je zmožen vse življenje ravnati po nadjazu. Človek naj bi bil, pravi Freud, polutan - ego je jezdec na konju podzavesti, ki skuša sam sebe in druge prepričati, da usmerja konja na uzdah nadjaza. No, Drnovšek je svojega konja menda kar razjahal.