Za sredino 19. stoletja imamo pisane podatke iz mnogih spominov, v katerih so odrasli po navadi omenjali birmo kot nekaj posebno prijetnega v njihovem otroštvu. Takole je zapisal Jernej Andrejka, ki je šel k birmi kot sedemleten fantič: »Po škofovem zadnjem blagoslovu smo zdrevili na trg pred cerkvijo, kjer je bilo polno kramarjev. Ko je veliki zvon oznanjal poldan, sem imel že orgeljce in tudi sam nanje oznanjal poldansko uro. Kupil mi je boter še lepo rdečo ruto za trideset krajcarjev, v katero sem zavil mnogovrstna darila. Med temi sta me poleg orgeljc najbolj razveselila trobenta in jezdec na konju, ki je znal tudi zadaj piskati.«