Če je beneški bienale še zmeraj dovolj širok, da upošteva tudi tiste tendence, ki neposredno izhajajo iz tradicionalne slike ali skulpture, sta Kasselska Documenta in Manifesta radikalni do te mere, da iščeta skoraj povsem mimo klasičnih likovnih eksponatov. Zato je razumljiv odziv velikega dela občinstva in samih umetnikov, ki se v teh razstavah ne znajdejo več, še posebno, ker jih spremlja, tudi za moje pojme, preveč teorije, ki s svojimi visokoletečimi besedami prej odbijajo kakor vznemirjajo, pritegnejo pa prav gotovo ne. Nasprotno so zelo dobrodošla izjavljanja umetnikov in pogovori s kustosi, seveda ne na hermetičnih predavanjih, kamor niso povabljeni niti vsi kritiki, kaj šele drugi, temveč v sredstvih javnega obveščanja ali na samih prireditvah, ko dosežejo kar največ zainteresiranih ljudi. Odločitev, da nacionalna televizija sodeluje kot peto prizorišče Manifeste, je zato hvalevredna in dokaz, da na velike tuje manifestacije ne hodimo več samo zaradi dolžnosti, temveč se iz njih tudi česa koristnega naučimo. Zaradi stalne navzočnosti v medijih tukaj so se zelo angažirali tudi vsi osrednji slovenski časopisi je Manifesta nedvomno uspešna, posebno atraktivna pa v domiselni celostni podobi, zlasti oblikovalske prepoznavnosti v naslovnem motivu čez ovire preskakujočega jezdeca na konju. Žal se potem ustavimo tam kot zmeraj, pri našem bolj ali manj umetno ustvarjenem, predvsem pa gojenem in včasih sovražnem antagonizmu med umetnostjo, ki izhaja iz klasične tradicije, in ono drugo, ki sledi izkušnjam zgodovinskih avantgard. In če zelo posplošim, bi rekla, da prva prinaša določene dragocene izkušnje in preverjenost, druga nujno potreben pogum in svežino, s čimer neposredno odpira nove horizonte obstoječega sveta, ob tem pa je negotova in vihrava, kar odlično ponazarja Manifestin konjenik. Že kar nekajkrat sem v tem časopisu poskušala argumentirati radikalna pota sodobne likovne umetnosti, zato se ne bi želela ponavljati, ne morem pa mimo tega, da ponovno opozorim na to, da je že romantika pred skoraj dvesto leti osvobodila umetnika vseh od zunaj vsiljenih estetskih in moralnih načel. Kolikor manj je bil poslej odvisen od naročil, toliko bolj se je lahko predajal lastnim vizijam sveta, ki niso bile vselej razumljene za obstoječo družbo, kaj šele zanjo sprejemljive.