V soboto, 30. septembra, je Borovnica ob odprtju povsem prenovljene in razširjene šole praznovala njeno 130-letnico. Takrat, leta 1876, je bila ne le odprta prva šolska stavba, ampak je v Borovnico prišel tudi legendarni učitelj Franc Papler. In, kot piše v šolski kroniki, je bil ob prihodu v Borovnico »jako prijazno sprejet s strelom možnarjev.« Bil je izbran na javnem razpisu. Pedantni člani komisije so bili sitni in nezaupljivi, vtaknili so se v vsako podrobnost, a ko so se odločili zanj, so ga sprejeli za svojega. Bil je podjeten, zavzet in sposoben, a če ne bi imel podpore krajanov, ne bi uspel. To je zakonitost vsake javne službe, vsake javne funkcije. Naj bo učitelj še tako dober vzgojitelj, brez sodelovanja staršev ne bo uspel. Naj bo župan še tako zavzet za svojo občino, ne bo uspel, če ne bo deležen zaupanja in sodelovanja občanov. Naj bo vlada še tako kakovostna in sposobna, ne bo uspela v svojih načrtih, če ne bo podpore v narodu. Čim pomembnejši je program, tem pomembnejše je zaupanje in podpora tistih, ki jim je program namenjen. Na septembrskem zasedanju Evropskega parlamenta je predsednik Evropske komisije Barosso ocenil, da sta Bolgarija in Romunija naredili velik napredek in bosta s 1. januarjem 2007 postali članici EU, kar pa bo pomenilo zaključek pete širitve EU. Glede nadaljnje širitve je poudaril, da je treba najprej poskrbeti za reformo institucij EU (sprejeti evropsko ustavno pogodbo), saj pogodba iz Nice dovoljuje največ 27-člansko skupnost. Komisar za širitev Olli Rehn pa je poudaril, da če bo ustavna pogodba sprejeta že leta 2008, bi Hrvaška kot najbolj pripravljena država lahko vstopila v EU že ob koncu tega desetletja. Glede evropske perspektive je celo Hrvaška v veliki negotovosti in pred mnogimi če-ji, kaj šele druge republike nekdanje Jugoslavije. Hvala Bogu, da je Slovenija pravočasno skočila na (zaenkrat) zadnji vlak evropske širitve. Hvala Bogu, da je že pred leti našo evropsko usmerjenost tako močno podpiral slovenski narod in nas niso zmedle kritike evroskeptikov. Hvala Bogu, da je pred petnajstimi leti narod tako odločno podprl Demosov program slovenske osamosvojitve in nas niso prestrašile jugonostalgične grožnje, da bomo »jedli travo«. In sedaj smo na pragu gospodarske reforme in nove davčne zakonodaje, ki naj bi ohranila in še bolj pospešila visoko gospodarsko rast, zmanjšala število brezposelnih, vzpostavila nadzor dodeljevanja socialne pomoči, zagotovila varne pokojnine in nego za ostarele, izboljšala pogoje za tehnološki razvoj in višjo dodano vrednost ... Sami lepi cilji in programi! So uresničljivi? Ali so res le predvolilno zavajanje? Bodo delavci res ostali brez vseh pravic? Bodo res »revni še bolj revni in bogati še bolj bogati«? Vedno, pri vseh velikih projektih je slišati številne kritike, opozorila in grožnje. Vsak korak je povezan z določeno mero tveganja in čeprav gremo po dobro markirani stezi, ne vemo točno, kaj nas čaka za ovinkom. Kot pri osamosvajanju in vstopanju v EU je tudi tu potrebna določena mera poguma. Vlada mora biti sposobna soočiti se s kritikami reforme in prevzeti odgovornost za svoje načrte, pri čemer pa potrebuje temeljno mero podpore in zaupanja volivcev. Ni treba, da ji navdušeno ploskajo in njene poteze spremljajo s »streli možnarjev«. Zadostuje, da rečejo: »Vaše delo bomo ocenjevali čez dve leti, ko bodo ponovno volitve!« Tako in nič drugače je z župani. Na javni razpis se je prijavila vrsta kandidatov, kot pred 130 leti za učitelja v Borovnici. Tudi mi bodimo pedantni, sitni in nezaupljivi. Vtaknimo se v vsako podrobnost. A tistega, za katerega se končno odločimo oziroma se odloči večina, sprejmimo za svojega. Potem bo tudi tak župan lažje župan vseh občanov, tako kot mora biti predsednik države predsednik vseh državljanov ne glede na to, kateri stranki pripadajo. Res je, imamo različne stranke, različne programe in tudi po volitvah ostane napetost med različnimi strankarskimi skupinami. Ustvarjajo se koalicije in vedno je prostor tudi za opozicijo. To je značilnost politične demokracije in tekma za volivce naj bi pomenila zdravo konkurenco, ki pripelje do najboljših programov in najbolj korektnih in poštenih odnosov. Politične stranke se namreč obnašajo tudi v skladu s pričakovanji tržišča. Če volivci pričakujejo zmerno, strpno in združevalno politiko, bomo tako politično okolje tudi dobili. Če pa so jim všeč strupeno napadalni nastopi, v katerih so dovoljene tudi laži in diskreditacije, potem bomo to tudi imeli. Če so jim všeč dobri, iskreni in odločni župani, bomo take tudi dobili. Če pa so jim všeč populistični govorci, pa čeprav brez znanja in hrbtenice, bodo stranke pač take kandidate tudi predlagale. Zato je še kako pomembno, kaj volivci nagrajujejo in kaj kaznujejo. Ponavadi rečemo, da ima narod voditelje, kakršne »izvoli«. Morali pa bi reči, da ima narod voditelje, kakršne »naredi«! Naredi pa jih s svojim odnosom do vrednot, kot so vztrajnost, sposobnost, iskrenost in poštenost. In če ne naredi dobrih politikov, pač nima dobrih. In potem res lahko rečemo, da ima take, kakršne si »zasluži«! Slovenski pregovor »Kakor si bomo postlali, tako bomo ležali!« velja tudi za politiko in tudi za lokalne volitve. In Cankarjev stavek »Narod si bo pisal sodbo sam!« je še kako aktualen. Volitve so priložnost, da odločimo o pomembnih stvareh. France Cukjati, poslanec Državnega zbora