Marie je prispela do starega pristanišča, kot senca hitro prečkala ozek prehod, zavarovan pred močno belo svetlobo, ki se je odbijala od pristaniških tlakovcev (hotela si je nadeti sončna očala, ampak se je spozabila in ugotovila, da jih ima že na sebi). Utripala je z očmi, zaslepljena od svetlobe je začela hoditi vzdolž pomolov. Nekaj jaht je bilo zasidranih na soncu, povezanih s plavajočimi pomoli z mostički med rdečimi in belimi bojami na površini vode. Ustavila se je in gledala moškega, ki se je tuširal na palubi s plastično cevjo za zalivanje, v mini črnih spodnjicah, možat in poraščen si je veselo milil lase in notranjost spodnjic. Njegova ženska se je sončila pred njim na palubi, nepremična kot marmor, z dvignjenim kolenom in dlanjo pred očmi, postarana mlada ženska, ki je zaradi svoje neživljenjske napetosti in negibnosti voščene lutke izžarevala nekaj nadrealističnega. Marie ju je nekaj trenutkov gledala in nadaljevala pot. V starem pristanišču je bilo bolj živahno, kavarne so bile odprte, zastori iz belega platna napeti nad terasami, tu in tam je bilo nekaj turistov, ki so jedli sladoled iz čaš, okrašenih z miniaturnimi dežnički iz nagubanega papirja. Trgovine s spominki so bile odprte, prodajale so palmove veje in podvodne maske, raznobarvne brisače. Marie je prispela do konca pomola, ki se je brezizhodno končal pred arheološkim muzejem Linguella. Počasi je dvignila sončna očala in se obrnila okoli sebe, da bi me poiskala s pogledom. Kje sem vendar bil?