Dedek Julijus, star, izkušen pes jima je pomirjujoče rekel: »Poslušajta raje zgodbo o tem, kako smo psi prišli iz morja na kopno. Morski psi iz davnine so bili ravno tako požrešni in močni kot danes. Za svoje preživetje so morali naloviti ogromno rib in drugih morskih živali. Ker je bilo tedaj v morju veliko več rib kot sedaj, so se ob izobilju hrane tudi zelo hitro razmnoževali. Morskih psov je bilo vse več. Bilo jih je že toliko, da so se v morju zaletavali drug v drugega. Za vse ni bilo dovolj hrane. Tedaj smo si pridobili našo pasjo navado, da tu pa tam kakšen košček hrane tudi ukrademo. Tako so si v pomanjkanju naši daljni predniki pomagali na različne načine. Nekateri so se začeli zgledovati po svojih večjih sorodnikih kitih. Videli so, da se lahko pošteno najejo tudi z najdrobnejšimi morskimi živalcami planktonom. Začeli so jesti plankton in postali podobni kitom, sedaj jih imenujemo kitovci. Drugi spet pa so ostali pri ribah in morskih živalih. Te sedaj imenujemo orjaški morski psi. Seveda hrane ni bilo dovolj za vse. Kdor bi hotel, bi se lahko pasel na morskem zelenju, toda naši predniki so nad zelenjavo zavihali svoje že tako privihane nosove. V iskanju hrane in življenjskega prostora so se nekateri primerki znašli na robu, kjer morje začne oblivati kopno. Od tam dalje pa so jo mahnili po rekah navzgor. Pomikali so se počasi in se privadili življenju v pol slani, nato pa v sladki vodi. Nekateri so se tako dobro privadili na življenje v rekah, da so tam kar ostali in jih poznamo pod imenom sladkovodni ljudožeri. Lahko si samo mislimo, kako so oni dobili svoje ime. Nekateri posebej radovedni pa so se odpravili globlje v kopno po rekah navzgor. Naselili so se v jezerih. Ker pa nekatera jezera poleti presušijo in se spremenijo v gmote blata, so se ti morski psi, da ne bi poginili, zatekli v vlažne ilovnate pečine.«