Potem nas je poklical Ecthgov in zbrali smo se v kolibi, ki je bila večja od drugih. Videl sem, da je opuščena tako kot vse druge, toda notranjost ni bila prazna. Tla kolibe so bila posejana s krhkimi kostmi, ki so škrtale pod nogami kakor kosti ptic, tanke in drobljive. Pretresen sem videl tu ukrivljeno očesno vdolbino, tam nekaj zob. Resnično, stali smo na preprogi iz kosti človeškega obraza in v dokaz te grozovite resničnosti je bil ob eni od sten kolibe nagrmaden kup človeških lobanj; odrezana temena, zložena kot posodje, so se belo lesketala. Postalo mi je slabo in odšel sem iz kolibe, da bi izpraznil želodec. Herger mi je povedal, da wendoli jedo možgane svojih žrtev, tako kot bi človek jedel jajca ali sir. Taka je njihova navada; kakor koli je grozno razmišljati o tem, je vendarle res.