Kolo se je začelo vrteti, otroci so vsevprek kričali, Andrej pa je s pogledom sledil samo Katjine bose, filmske noge (sandale ji je on nosil v rokah) in vsakega pol kroga njen čisti, brezhibni obraz in mehke ustnice, ki so mu včasih poslale vroč, marylin-monrojski poljub. Pomislil je, da prvi dan pač ne bosta izpolnila potovalnega načrta, ker ne bo mogoče niti do Salzburga, kaj šele do Münchna, in bi bilo pravzaprav še najbolj realno potegniti dobro uro vožnje prek Beljaka do Milstadtskega jezera, kjer je nekaj krasnih hotelov z lastnimi kopališči in bi skupaj s Katjo še uro ali dve na plaži lahko lovila poznopopoldansko sonce in jedla jagode s sladoledom in se kopala in veselo drgetala od ledeniške milstadtske vode in se tesno skupaj zavijala v dvometrske hotelske frotiraste brisače ... tedaj je po zraku z neznansko hitrostjo pridrvel velik črn ptič in naglo obrnil vodoravno tik nad gladino bazena s plavajočimi kavnimi skodelicami in kljub veliki hitrosti začuda ni prevrnil nobene skodelice in noben otrok ni iz katere od njih padel v vodo. Potem se je ptič spet dvignil skoraj navpično proti vrtiljaku, in še preden se je umiril, je Andrej spoznal njegov viseči, nesramni jezik, s katerim je opletal nad glavami otrok, kot bi nekaj iskal, in ravno tisti hip, ko je Andrej pomislil, kaj črni vrag verjetno išče, je kosmatinec že zasedel prostor poleg Katje.