Obstaja še ena zelo pomembna okoliščina: kratki kurz zgodovine slovenske parlamentarne demokracije dokazuje, da slovensko volilno telo ne mara tistih, ki zakuhajo vladno krizo. Ker je slovensko volilno telo ziheraško, so bile stranke in osebnosti, ki so ogrožale stabilnost vladajočih koalicij, na volitvah že večkrat kaznovane. Drnovškova odločitev, da bo jeseni kandidiral na predsedniških volitvah, lahko če se dogodki najbolj črn scenarij povzroči notranjepolitično nestabilnost. Do nestabilnosti lahko pride bodisi zaradi sporov znotraj koalicije bodisi zaradi sporov znotraj same LDS. Koalicijska SLS viha nos, če sliši, da bo predsednik vlade postal Tone Rop. Iz same LDS pa še vedno curljajo (in včasih tudi brizgajo) imena drugih možnih kandidatov za mesto predsednika vlade. Če bi v največji vladni stranki o bodočem predsedniku vlade obstajal brezhiben konsenz, po kuloarjih ne bi poslušali idej, da bi lahko vodenje vlade prevzel tudi dr. Gaber, dr. Gantar ali dr. Potočnik. Če bi torej po Drnovškovem odstopu med iskanjem novega mandatarja in med sestavljanjem vlade prišlo do resnejšega prepira, bi bil spor v delu javnosti interpretiran kot posledica Drnovškove ambicije, da postane predsednik republike. Možna bi bila torej interpretacija, da je za problem kriv prav Drnovšek. Morebitni prepir pa bi bil del predvolilne kampanje.