Nekoč, v osemdesetih slovenske demokratične revolucije, so "mladinci" protestno žagali hlode, tresli temelje avtoritarne Jugoslavije, tiskali osnutke prvega slovenskega denarja, danes pa je naslednica slavne ZSMS Titanik, ki tone. Vodstvo stranke pleše svoj nori samouničevalni ples tako dobro, da ne potrebuje zunanjega nasprotnika - sama sebi je največji sovražnik. Novi predsednik Kacin ni del rešitve, temveč del problema. Namesto da bi povezoval ljudi v stranki, se z njimi spopada in s svojim samosvojim liderstvom ter javnimi izpadi vodi LDS v implozijo. Njegovi zagovorniki sicer pravijo, da mu drugi ne dovolijo biti dober predsednik, toda kaj, ko ima poslanec Gaber prav, ko Kacinu očita napadalnost, vzvišenost in neodmerjene javne nastope, ki imajo za posledico odhode iz stranke in upadanje javnomnenjske podpore. Zaradi svojega kritičnega pisma je Gaber takoj dobil nasvet, naj zapusti poslansko skupino in stranko, tu pa je še cela serija prvih mož stranke - od Cvikla do Pavlihe -, s katerimi Kacin ravna kot svinja z mehom. Ko so po Drnovšku dali slovo še nekateri - med njimi Ivo Vajgl, ki je še lani jeseni kandidiral za predsednika stranke -, mu je, tako kot vsakemu, "jekleni Kaco" zasolil: "Ivo Vajgl težko prenaša poraz, ampak to je bil vedno problem te stranke, ki se ni znala sprijazniti z volilnim porazom, nekateri tudi ne s kongresnim porazom." Vajgl in drugi mu v zboru odgovarjajo, da se je težko identificirati s centralističnim slogom vodenja stranke in izrazoslovjem, ki izhaja iz drže Jelka XIV.: stranka, to sem jaz. Kacin hoče postati alfa in omega stranke, ponižuje in nevtralizira nekdanje strankarske voditelje, briše spomin na zgodovinskega predsednika Drnovška, pri tem pa so mu v oporo pod Golobičem podcenjevani zvesti lokalni aparatčiki. Popolni prevzem oblasti v stranki se dogaja z roko v roki s preoblikovanjem pluralistične LDS v strogo organizirano, hierarhizirano, disciplinirano stranko akcijske enotnosti. Kot poslušno orodje za dosego lastnih političnih ciljev naj bi "nova" LDS s protiliberalnim levo populističnim jezikom nagovarjala ljudske množice, nezadovoljne z zdajšnjo desno populistično oblastno nomenklaturo. Ker pa mora temu v prid LDS ostati osrednja opozicijska stranka, sledi soočenje z nevarno Pahorjevo SD. Namesto potencialno proliberalne koalicije med SDS in LDS tako Kacin s svojimi nastopi pripravlja dolgoročno socialno-demagoško zavezništvo med Janšo in Pahorjem: "Že do zdaj sta bila zainteresirana za nekakšno kohabitacijo. Ne izključujem možnosti, da se ta dvojec vzpostavi na daljše časovno obdobje." Kacin, heglovska lepa duša, s tem seveda nima nič opraviti.