Hladni rumeni soj polti, podoben razlivanju vode, je preniknil v njegove môre. Baldovina je spala med Violante in Joséjem Cemíjem in z neutrudno zgovornostjo, krožno, brez skrbi za konec pripovedi, pravila zgodbe iz svoje vasi. Njene pripovedi so bile nastavki basni, lafontainovsko predstavljene pragmatike ali krvave zgodbe. Bila je deklič v Cerezalu de Aliste in je že komaj čakala, da bi smela na potep s kozarji in starejšimi dekleti. Plezali so na drevesa, stikali za gnezdi, brlizgali poletne žvižge, ploskali na svoje pesmi ali peli čeznje, med gručami fantov in deklet, ki so že prerasli otroštvo, in Baldovina je že komaj čakala let, ki so dovoljevala te potepe. Ampak skupina se je nabrila, da bi ji zagodla kaj zabavnega. Zagledali so jerebičje gnezdo, prepolno jajc, zapuščenih v sovraštvu, ki je kot trn prebadalo jerebičini zlobni očesci. Pobčki so se zagledali v predpasno malho, ki jo je imela Baldovina privezano h krilu, in jo začeli s hlinjeno darežljivostjo, kot bi jim bilo to v navadi, polniti z jerebičjimi jajci. Potem pa so pohlinili pozabo malhe. Baldovina ni hotela zmotiti te pozabe, da se ne bi s tem poudarila kot začetnica na potepu, oni pa so jo začeli trepljati po malhi, deklice so ji sedale na kolena in ponarejale spotike. Ker so se drugi delali pozabljive, da so notri jerebičja jajca, jih ni hotela zdramiti ali nadlegovati z nelagodjem, dokler je ni počasi premagala pozaba, tokrat zaresna. Nazaj grede v vas so nabriteži povprašali Baldovino po jerebičjih jajcih, ki so bila še vedno v pozabi. Na tej točki pripovedi pa se je zdaj že Baldovina sprenevedala in napletala drugačen, ne pričakovani konec zgodbe. Samodejno je segla z roko v predpasno malho, tam pa zalotila sploščene lupine, oplojene rumenjake in umešan beljak, podoben izmečku strjenke. Ko je prišla mimo domače hiše mladega burkeža, ki je vodil operacijo, je odločno pobutala s trkalom, in ko so se vrata odprla, je rekla poredneževi sestri: "Prinesla sem vam prepeličja jajca, ki mi jih poklonil vaš sin," nakar se je razbremenila ogabnega tovora in z žvepleno sluzjo preplavila hišni prag; torej jim jo je zagodla z lastno godljo. Drugič je šlo za nekega tolstoličnega poljedelca, ki se je primajal v vas z bogato okomatanim in visokoraslim mezgom. Pa so vprašali kmeta, kako da mu uspevajo tako veličastna živinčeta: "Ne objeda, ampak preobjeda poredi mezga." Po takšnih zgodbicah je Baldovina mislila, da Violante in Cemí že spita, in je ugasnila svetliko, topovsko kroglo z majhno žarnico. In že je bil tu vrtinec telesa, ki se razblinja v prah; za njim se je, počasi, v Joséju Cemíju izrisala voščena bledica svete Rite. Ta pomota (?) - v prej opisani anekdoti omenja sveto Floro - je ohranjena v vseh izdajah romana, tudi tistih, ki jih je pregledal avtor (o tem gl. CATEDRA 1997, 277, op. 38). Op. prev.