»Ko sem bila mlada, sem rada prepevala slovenske pesmi. Hodila sem na romanja, da smo prepevali – tridesetkrat sem bila pri Majki Bistrički na Hrvaškem, velikokrat na Ptujski Gori, Brezjah, Višarjah, ojej… Prestala sem štiri vojne. Nisem mislila, da bom tako dolgo živela. Živeti je luštno, kadar te nič ne boli. Zdaj me boli glava. Imam žegnano vodo, pa se včasih mažem z njo. Želodec me boli in v trebuhu me ščipa, odkar jemljem zdravila za srce. Kadar mi srce prehitro leti, si mislim, zdaj zdaj mi bo strepetalo. Včasih mi je pomagala ‚prežgóna künova žüpa’. Za želodec je bil najboljši čaj iz ‚cintobora’. Če bi vam pripovedovala o vsem, kar sem doživela, bi vam morala tri dni govoriti… Leta 1918, ko sem hodila v 2. razred, je bil preobrat. Otroci smo morali sešiti belo-modro-rdeče zastavice, mahati z njimi in vzklikati: ‚Živijo, Jugoslavija!’ Od leta 1940 do 1945 smo bili pod Nemčijo, morali smo hoditi v nemške tečaje, hoteli so nas ponemčiti, pa jim ni uspelo. Potem je prišla partizanija – prileteli so iz gozda, pa so morali kmalu spet odleteti v gozd. Tito pa je umrl majnika, na florjanovo leta 1980, ko smo pri Trojici čakali na avtobus. Tito je pripomogel, da smo dobili pokojnine. Bil je dober človek in veren kristjan. Sedaj imamo že 18 let samostojno Slovenijo. Ni več vojaščine. Jaz pa mislim, da bi mladi morali služiti vojaščino, da bi se naučili discipline, reda in upravljanja orožja, da bi postali odpornejši in bi branili domovino, če bi bilo treba.«Sluh in vid šepata