"Veliko noči sem mesila testo iz ječmenove moke, ki so jo prinesli partizani in še sedaj se mi prikaže pred očmi velik ječmenov hlebec", pravi Ivana in doda, da so bili v vojni vsi reveži, na tej ali oni strani, "v vsakem človeku sem videla samo človeka in ne sovražnika". Še posebej se spominja medvojnega dogodka z možem Jožetom, ko sta stala pred farovžem v Novem mestu in se poslavljala. Zadnjič! Mož Jože ji je stežka povedal, da bi bil rad pokopan na domači zemlji in da naj poskrbi za otroke. Njegove črne slutnje so se čez tri dni uresničile, ko je umrl med bombardiranjem Novega mesta. "Bog mi je dal takšno voljo, da sem vse za dobro vzela, tudi čase po vojni, ko ni bilo živine v hlevu, hrane in oblek za majhne otroke", doda Ivana. S solznimi očmi pripoveduje, da so bili takratni časi res obupni. Otroci pa so kmalu odrasli, si zgradili nove hiše in ustvarili družine. Pred dnevi je bilo še posebej slovesno pri Hribarjevih, ko se je ob maminem 90. rojstnem dnevu zbrala vsa družina, hčerki Ivana, Jožica in sin Jože skupaj z devetimi vnuki ter desetimi pravnuki. Številnim dobrim željam pa so se pridružili tudi člani KO RK Žužemberk, Društva upokojencev in žužemberški župan Škufca.