politični propad ni bil posledica Evitine smrti, ampak katastrofalnega gospodarskega položaja in dveh slabih letin, visoke inflacije ter – naj se sliši še tako neverjetno – pomanjkanja mesa v trgovinah, korupcije in spopadov s Katoliško cerkvijo, ki se ji je edini uspelo izogniti vplivu peronizma. Proti temu se je dvignila močna mornarica in pridružili so se ji drugi rodovi vojske. Vsi vidnejši Perónovi privrženci in sodelavci so se znašli v ječi, nekdaj močne sindikalne organizacije pa pod vojaškim nadzorom. Pojavilo se je vprašanje, kaj storiti z Evitinim truplom; to je bilo odlično ohranjeno. Vojaška hunta si seveda ni želela njenega groba, okoli katerega bi se zbirali njeni privrženci. Končno so se odločili, da njene ostanke na skrivaj pokopljejo na največjem mestnem pokopališču Chacarita, v grob brez imena. Ponoči so krsto naložili na vojaški tovornjak, vendar je niso odpeljali na pokopališče. Truplo so položili v lesen zaboj, v katerem so bili nekoč rezervni deli za radijsko postajo, in ga shranili v četrtem nadstropju poslopja, v katerem je imela sedež vojaška obveščevalna služba. Tu je bilo Evitino počivališče več kakor leto, nato pa je predsednik vojaške hunte Aramburu poklical k sebi znanega italijanskega duhovnika in mu ukazal, naj Argentino reši Evitinega trupla. Čez šest tednov se je duhovnik vrnil in mu izročil zapečateno ovojnico s podatki, kje je truplo.