V Novem mestu nič novega. Jazzarji in rockerji iz novogodbeniške židovske srenje so začeli pretiravati. Postajajo nadležno predvidljivi. Vsaj en del, predvsem ta, ki mu "načeljuje" Frank London (Klematics), ki se je s tem novovalovstvom skušal odtegniti pretiranemu rotiranju klezmerja in ga bolj kot pri Klezmatics ogrniti v funkovsko elektrificirani "jazz rockerski" bend z nekaj malega improvizatorske pustolovščine. Drugi enakopravni krivec je saksofonist Greg Wall. Skupaj z Londonom sta podpisana pod na novo preigrano tradicionalno godbo močne madžarske judovske ločine v New Yorku. Plesna svatbarska godba postaja krasen izgovor za "melanžiranje", izrazite jazzovske aranžmaje, mestoma butnglavsko funkrockersko pribijanje in predvsem ekstenzivne sole, v katerih se izpihavata Wall in London. Hasidski novi val vseno bolj gode ušesu, kot vse bolj artificielni Klezmatics ali še kakšen bolj ortodoksen svatbarski ansambel. Bend ima za seboj dovolj kilometrine in prepotrebnih jazzovskih začimb, da vse skupaj le ni povsem vkleščeno v obrazec, ki ga na svatbah sodelujoči muzikanti, tako pač veleva konvencija, prekladajo do onemoglosti, pa naj gre za koračnice, horas, nigunim. Novost in glasbena inovacija, ki jo je v novomeško godbo provokativno vpeljal John Zorn s soborci, se umikata in izgubljata na prodornosti. Le kdo bi vedel, da bo to postal vsakdanji šport, pravi trend med židovskimi glasbeniki. To pa še ne pomeni, da bi Hasidic New Wave lahko očitali pomanjkanje glasbeniške spretnosti in žurerske udarnosti. Samo poguma bi pričakovali več. Bomo videli, kako se bo v kratkem stvar obnesla pri Paradox Triu.