Zastavek Marcosa Gonzalesa, šefa kubanskih zvezd različnih generacij, ki so nastopili na Drugi godbi, je bil rekreacija orkestrskega zvoka afrokubanske godbe petdesetih let. Poustvariti neponovljive čase Bennyja Moreja, vznemirljivost takratnega jazza, sonerov, ali prvega vselatinsko popularnega benda Sonora Matancera. Trobentač Jesus Alemany, sicer bivši Marcosov kolega v skupini Sierra Maestra, ki je s svojo skupino Cubanismo v Križankah v okviru ljubljanskega poletnega festivala popestril sicer turobni četrtkov večer, igra na drugo noto. Dokazuje, da je afrokubanska godba v raziskovanju svoje tradicije najmočnejša takrat, ko jo modernizira, posodablja. Cubanismo se je tako predstavil kot do sedaj najbolj moderna, avanturistična kubanska zasedba na naših odrih, ki ne pade takoj na "latino" finto. Še vedno koketira s publiko, a se ne gre reprezentiranja avtarkične, hermetične, "zgolj kubanske" godbe. Ena razločevalnih značilnosti afrokubanske godbe je, da je zaradi svojih specifičnih ritmov, plesnih oblik s prestavljanji poudarkov, anticipacijami težko ulovljiva. Ravno pihalski aranžmaji, klavirski obrazci in svetlo sladki glasovi so tisti, ki jo približujejo vsesplošnim vzorcem. Če so poplemeniteni s tako duhovitimi jazzovskimi aranžmaji, odličnimi trobentaškimi pasažami, ki niso preforsirane kot pri zvezdnikih salse, z ohlapnim descarga, jam sessionom in moderniziranim preigravanjem afrokubanskim ritmov, od rumbe, changuija, sona do pilona in nič kaj klišejskega čačaja, v katerem pianist natrosi kup neortodoksnih harmonskih grozdov, potem je jasno, zakaj je Alemany osvojil tudi jazzovsko publiko, ne zgolj oboževalcev salse. Sicer je spremenjena in očitno še ne povsem uigrana zasedba, drugačna od tiste, ki je snemala odmevne albume, na koncertu rabila kar nekaj časa, da jim je steklo, a zato je finale kljub težavam z električnim klavirjem postregel z dinamično in sodobno afrokubansko godbo, za zahtevno uho in gibko telo.