Saj ne, da se ne bi z jorubskimi, fonskimi in gunskimi godbami na nek način že srečevali, vsaj na starejših Ocorinih edicijah in na dokumentih francoskega nacionalnega centra. Lepo pri pleh bandi iz pristaniškega beninskega mesta je, da "nekdanji" lokalni jazzovski špilavci tako na kratek rok predelujejo, nekako vključujejo pod pokrivalom "tradicije" tisto, kar se je na drugi strani Atlantika dogajalo stoletja. In kakopak, vudu v nekdanji kraljevini Dahomej ni isto kakor vudu na Haitiju ali je bil v New Orleansu. Čeprav mu je sijajni sociolog religije, klasik Roger Bastide, proučevalec na atlantski strani, lepo pripisal značaj "žive kulture" in ne "konzervirane", si to za godbe iz Benina ravno ne bi upali trditi. Premalo oprijemljivih dejstev je na voljo. Na spremne tiskovine iz world music logov pa se ni ravno zanašati. Pač pa je vsaj jasno, da so jazzarji malo posegli po bobnih, brskali naokrog po muzikah svojih ljudstev, jih gnetli, aranžirali za bando, repertoar po malem folklorno sestavili vkup, bili celo podprti od države in nekdanje metropole, a rezultat je fina pleh godba, ki se je sicer na afriških tleh, tudi zahodnih, usedala od koncu prejšnjega stoletja z evropskimi vojščaki. Skupaj je tole simpatična muzika, ki spretno sopostavlja sodobne jazzovske aranžmaje z vokalnimi korusi, plete ritme, ve, kaj je sodobna popevka in obenem lepo teče. Morda eno nepretencioznih presenečenj Druge godbe. (iv)