Glasbena pot pihalca Erica Dolphyja, ki je doma v Los Angelesu študiral klarinet, je bolj tipično jazzovska, saj je imel za seboj razkošno bebopovsko znanje. Za javne varuhe jazzovskih tradicij je bil glasbeno izobraženi Dolphy, ki "ve, kaj počne", protipol kaotični, "primitivni" intuiciji Ornetta Colemana, a jih je sam odločno zavrnil ravno s svojo imenitno impulzivno igro basklarineta na albumu Free Jazz. Je kdo, preden jo je vnaprej zavrnil, sploh poslušal to razgibano godbo? Je pravzaprav boogie, poln swinga na drveči pulzivni ritemski podlagi, ki jo odlikuje krasna medigra kontrabasistov Scotta LaFara in Charlieja Hadena in prestavljanje poudarkov dveh bobnarjev iz takratnih prelomnih Colemanovih kvartetov, Eda Blackwella in Billyja Higginsa. Je kdo razpoznal "standardno jazzovsko zgradbo" z vnaprej napisanimi temami in improvizacijsko skupinsko igro, v kateri se "soli" odvijajo v posebnem "unisonem igranju", v katerem se izmenjujeta pihalca ali trobentača Don Cherry in Freddy Hubbard? Free Jazz je izrazit jazzovski komad z razpoznavnim vitalnim zagonom ritemske sekcije, ki pa ni več "v ozadju" kljub razpoznavnemu metričnemu obrazcu. Vodilni glasovi se nenehno izmenjujejo, drugi jih spodbujajo, komentirajo, igrajo protimelodije. Toliko polifonega življenja, ki so ga izžarevali že prejšnji albumi Colemanovega kvarteta, ni bilo v jazzu od neworleanskih bendov, toliko ritmične in melodijske domišljije pa ne od briljance Charlieja Parkerja. Ornette je na ovitek plošče dal svoj zunajglasbeni komentar, reprodukcijo slike Bela svetloba ameriškega abstraktnega ekspresionista Jacksona Pollocka. Prelivanje linij in odtenkov barv, navidezno neodvisnih, naključnih delčkov, ki imajo totalen "harmolodičen" učinek, to je Colemanov ideal pri igranju godbe. Je očitno znamenje, da je freejazzovsko, "svobodno muziciranje" začelo utrjevati lastno konvencijo, oblikovne principe, ki so porajali protiodgovore, zavračanja, sinergije.