Prav nasprotno, po izvajalskih in aranžerskih standardih, ki sta jih vzpostavila predvsem World Saxophone Quartet in Rova, so dobili status, primerljiv s tradicijo godalnih kvartetov v umetni glasbi. Pisana paleta saksofonskih kvartetov najrazličnejših stilskih usmeritev priča o njihovi priljubljenosti med glasbeniki, a tudi o tekmovalnosti in nenehnem glasbeniškem izzivu. Oznaka "ženski saksofonski kvartet" tu bolj govori o nespodbitnem dejstvu, da je (bil) tudi jazz v zgodovini bolj ali manj domena glasbenikov. Častna izjema je posebno mesto pevk, ki ravno utrjuje hegemonijo "moškega jazza". Spomin na Billyja Tiptona, na jazzovsko glasbenico, ki je pol stoletja muzicirala in živela kot moški, je torej aktivistična, protihegemona gesta ženske skupine iz Seattla. A na glasbeni, izvajalski ravni je jasna drugačnost trhla opora, če kvartet z bobnarko ne bi suvereno obvladoval svojega metjeja, uveljavljenih norm, ki jih tako vešče preoblači v svoji viziji jazzovskega muziciranja. BTMSQ je krasen, igriv bend, ki jazzovsko tradicijo, tudi tisto Suna Raja, Mingusa in Erica Dolphyja, cepi na sodobno popularnogodbeno senzibilnost, s poudarjeno ritmičnostjo, s spogledovanjem z drugimi plesnimi žanri, denimo s klezmersko tradicijo, cirkuškimi godbami, funkom, hiphopom. A to ves čas počne v distinktivni jazzovski maniri aranžiranja, prefinjene harmonizacije in odmerjenih solov. Usklajenost med aranžiranim in improviziranim, med duhovitim in ambicioznim, krasi ta nadvse komunikativni in atraktivni bend, ki to počne na sproščen, nezadrgnjen način, ki večinoma resnobnemu jazzu danes tako manjka.