S tem izhodiščem oziroma temeljno zaznamovanostjo so tako rekoč obarvani večina Simčičevega publicističnega premišljanja in neizogibno tudi njegova proza in dramatika. In kaj so bila vprašanja, ki so vznemirjala Simčiča in se o njih nikakor ni smelo razpravljati pred slovensko kulturno javnostjo? Vsekakor nič pohujšljivega: »Kaj bo z nami? Kakor da bi si zapirali oči in ušesa. In ničesar ne jemljemo v pretres kot možnost. Ne mislimo na nove možnosti. Kako drugače bi gledali na stvari, ki se nam morda zdaj zdijo pomembne, če bi predvidevali kaj novega, velikega.« Take zadeve je lahko v polnosti začutil le nekdo, ki je slovenski oziroma jugoslovanski družbeni eksperiment lahko opazoval kot v laboratoriju, od daleč in s trezno glavo, neokužen s prisilnimi ideološkimi zdravili, takrat preplavljajočimi očetnjavo. Nedvomno so bila vprašanja, ki jih je v buenosaireškem Meddobju in drugih publikacijah, v času izida za razmišljujočo slovensko javnost (kolikor je je pač bilo), nadležna in komaj si je lahko predstavljati, kaj bi se zgodilo piscu, ki bi leta 1958 javno zatrdil: »Danes skušajo oblasti v domovini uničiti slovenski jezik.« Seveda Simčič ne bi bil Simčič, kakršnega poznamo zdaj, ko je nespregledljivi slovenski klasik (pa ne le zaradi avtorstva enega od najpomembnejših slovenskih romanov prejšnjega stoletja), če ne bi postavljal natančno tistih vprašanj, ki so bila in so še ključna, vprašanj o vrednotah slovenskega občestva in o vsem tistem, kar mu lahko omogoči smiselno prihodnost. Nemara je posebna zgodovinska ironija, da so vsaj nekatera od Simčičevih starih vprašanj spet postala več kot aktualna s formalnim vstopom slovenske države v evropski birokratski konglomerat. A to le mimogrede. Simčič se v svojem pisanju razkriva kot strasten preiskovalec vsega tistega, kar je šlo z narodovimi eksistencialijami narobe, a ni pri tem početju nikdar žolčen, za to je pač prevelik gospod in preveč uglajen svetovljan, zgodbe o ponesrečenih poskusih zgolj spreminja in osvetljuje z vseh plati in pri tem razkriva svojo neusahljivo nagnjenost k iskanju etično brezhibnih izhodov. Simčič je iskalec pristnosti, ki se sicer zaveda vsakršnih omejitev, a na to ne da nič, enostavno gre naprej. Črni tekač je v tem pogledu le še nov dokaz, kakšno škodo je desetletja delala razbohotena slovenska brezbrižnost in ideološka poslušnost. Učinkuje pa tudi kot svarilni obisk iz zgodovine.