svojimi dejanji pomika politični prostor povsem na desno. Požel je tudi veliko zgražanja med levo usmerjenimi intelektualci (Petrovec, Mastnak, že prej Kuzmanić...). Zelo pogrešam stranko, ki bi se bolj pogumno pozicionirala na levici. Zdi se mi, da so se časi pogumnega pozicioniranja v Sloveniji hitro končali. Prišlo je do nenavadnega 'sredinskega ekstremizma', vsi bi bili sredina. Noben se ne bi izpostavljal na neko stran. Nobena od treh strank, ki zdaj predstavljajo levi trojček, si ne upa izreči kakšne malo bolj odločne besede, deloma zato, da jih ne bi povezovali s preteklimi zgodbami, kar je danes sicer popolnoma mimo in le del neke fantazme, neke paranoje; deloma zaradi mlahave spravljivosti na vse konce sedanjega premiera. V Nemčiji se je npr. pojavila leva stranka Die Linke in sčasoma dobila določeno kredibilnost, uspela je povezati vzhodno in zahodno levico in vendarle ohranjati nek diskurz kritike kapitalizma kot takega, nek poskus prostora refleksije. Tudi, če je ta stranka, kot ji očitajo, marsikdaj demagoška, je vendarle prestrukturirala nemški prostor. Samo dejstvo, da levica obstaja kot opcija, premakne celoten prostor na ta način, da se ostali ne morejo več sprenevedati. Vse stranke morajo začeti upoštevati, da obstajajo socialne zahteve in da so tako artikulirane. In tudi prav zato Angela Merkel vodi vlado na način, ki je veliko bližje socialni demokraciji, kot pa bi to lahko kadarkoli pričakovali, v mnogih pogledih celo bolj levo kot Schröder. Mladi se danes vse bolj navdušujejo nad populizmi desnice. V Sloveniji imamo Jelinčiča, ki uživa visoko podporo med mladimi in politiko premika močno v desno. Temu smo bili priča že v tridesetih in dvajsetih letih, v Italiji in Nemčiji z vzponom fašizma in nacizma, ko so mladi s temi gibanji zelo simpatizirali. Menim, da z Jelinčičem ne smemo pretiravati in ga direktno povezovati s temi gibanji. Mislim, da je zelo svojevrsten slovenski fenomen, ki pa ima gotovo neke širše razsežnosti v pomenu nekega političnega glasu resentimenta. Se pravi kanalizacije nezadovoljstva v zelo lahke tarče: priseljence, muslimane, cigane, Hrvate ..., vselej na način, ki je v osnovi rasističen in poziva k diskriminaciji. Gre za politiko resntimenta, reaktivno politiko, ki sama ničesar ne predlaga. Če ji odvzamete Hrvate, cigane, priseljence, muslimane... kaj od nje še ostane? Mislim, da pri tem nenazadnje odigravajo precejšnjo vlogo mediji. Sam s svojo hujskaško retoriko tega ne bi uspel, če ne bi bilo res, kar je sam direktno in cinično povedal v Trenjih: „Seveda, saj me vabite, da vam večam ratinge!“ Namesto da bi se stvari obravnavalo tako, kot če nekdo javno pljuva, torej kot stvar absolutne nespodobnosti, nečesa, kar v političnem prostoru ne more biti dopuščeno in če kdo to počne, se vsi vljudno obrnejo stran. To sploh ne more biti predmet diskusije. Pri nas pa so mu po vseh teh letih mediji še pripravljeni jesti iz roke. Kamorkoli pride jih ima točno tam, kjer si sam želi, namesto da bi ga znali potisniti v kot. Nenazadnje bi ga lahko preganjali tudi sodno, obstajajo zakoni zoper sovražni goga glasu, celo niso bili vključeni v družbeno ekonomijo, prvič dobili svoj glas, prvič začeli participirati in bili vpotegnjeni v politični prostor. Takih ljudi je v Južni Ameriki neskončno, če pogledamo južnoameriška mesta, kako funkcionirajo, kako zelo funkcionirajo na predpostavki pregrade med vključenimi in izključenimi. Predpostavki tega, da milijonske favele in slumi nimajo nikakršne vključenosti v družbeno življenje in živijo svojo lastno paralelno črno ekonomijo, v bedi in nasilju. To, da je Chavez pripravil nek socialni premik, ki je ponudil neko politično delovanje, ki je dejansko angažiralo vse te sloje, da je Morales angažiral celotno indijansko prebivalstvo, ki je bilo v Boliviji in vsej južni Ameriki drugorazredno – tu gre za endemični rasizem – vse to je premaknilo parametre političnega prostora in bo imelo veliko posledic. Po drugi strani pa se obenem dogaja nekaj, kar je simptomatič-