Boris Popovič je kontroverzni koprski župan, ki mu je oblast tako zadišala, da bo s stranko Slovenija je naša kandidiral na državnozborskih volitvah. »Postal bom predsednik vlade,« napoveduje Popovič, ki mu je do zdaj na politični poti uspelo skoraj vse, kar si je zamislil. Nepričakovano je postal župan, pred meseci tudi državni svetnik, in zdaj se mu zdi kar nekako logično, da bo postal tudi poslanec in celo premier. Prvi politični poraz je v nedeljo doživel v Izoli, kjer je na predčasnih volitvah v občinski svet izgubil sloves absolutnega zmagovalca. Izolani so mu namreč jasno povedali, da ne podpirajo njegovega arogantnega obnašanja in žaljivih ravnanj, s katerimi tepta načela demokracije. To je bil poraz, ki ga ni pričakoval. Doslej zmagovita formula žaljivega obračunavanja z nasprotniki se mu v Izoli ni obrestovala in nekateri so prepričani, da bo šla njegova politična pot odslej le še strmo navzdol. Popovič je bil doslej navajen zmagovati in za doseganje svojih ciljev ni bil pretirano izbirčen pri izbiri sredstev. Ko se je leta 2002 odločil, da bo kandidiral za koprskega župana, je le malokdo verjel, da mu bo to uspelo. Pa je presenetil. Na volišča je zvabil veliko ljudi, ki jim za volitve dotlej ni bilo dosti mar, in premagal do takrat nepremagljivo rdečo trdnjavo v Kopru. Če je prvi županski mandat dobil z minimalno prednostjo, je na drugih županskih volitvah pred dvema letoma prepričljivo zmagal. Koprčani so ga nagradili, ker je s smelimi načrti in idejami spremenil podobo Kopra, ga prebudil iz zaspanega industrijskega mesta in mu vdihnil novo življenje. Med drugim je uredil promenado, zgradil šolo, gasilski dom in posadil palme, ki so postale njegov prepoznavni znak. A je s svojim avtokratskim načinom vodenja občine hkrati med Koprčane vnesel strah. Popovič se namreč požvižga na pravila igre in ne priznava nobene tuje avtoritete. Ko se nekaj odloči, mora biti tako. Ker ne prenese, da bi mu kdo ugovarjal, se z ljudmi hitro spre, je pa tudi res, da ga jeza večinoma hitro mine. V Kopru je na preizkušnji svoboda govoraMnogi mu zamerijo, da brez zadržkov obračuna z vsakim, ki se mu postavi po robu. Zato si vedno manj ljudi upa na glas povedati, kaj jih moti. V Kopru je na preizkušnji svoboda govora, ki jo Popovič zatira tudi s tem, da s svojimi nasprotniki obračunava na jumbo plakatih in jih tako poskuša osmešiti. To ga nadvse zabava in obnaša se kot šolarček, ki je učiteljici skril kredo. Tako je pred leti na plakatih najprej obračunal z nekdanjim predsednikom krajevne skupnosti Koper Center, ki je nasprotoval gradnji ene velike mestne šole in se zavzemal, da bi ohranili osnovno šolo v samem mestnem jedru. Ker mu niti sedanje vodstvo krajevne skupnosti ni po godu, se je odločil, da jim ne bo dajal zakonsko predpisanega denarja. Potrebe prebivalcev starega mestnega jedra ga pri tem ne zanimajo. Daje jim jasno sporočilo: ko boste v svet krajevne skupnosti izvolili ljudi, ki me podpirajo, boste dobili tudi denar. Prej ne. Na plakate je spravil tudi posameznike, ki so se na referendumu zavzemali, da bi se Ankaran odcepil od Kopra, da bi tako preprečili Popovičevo razprodajo zemljišč na ankaranskem polotoku. Za kazen krajani ob zadnjem zboru krajanov niso smeli uporabljati osnovne šole, župan pa je celo naročil odstraniti grmičevje, ki je ob vhodu v Ankaran tvorilo napis kraja. Na tistem mestu je posadil palme in Ankarančanom nazorno pokazal, kdo je glavni. Na plakatih je poskušal osmešiti tudi predsednika protikorupcijske komisije Draga Kosa, nazadnje pa izolskega župana Tomislava Klokočovnika, s katerim sta bila najprej velika zaveznika, nato pa najhujša sovražnika. Hitro misli in še hitreje govoriPrav tako ne prenaša neprijetnih novinarskih vprašanj. Če se mu kdaj kaj zalomi, smo za to krivi novinarji, ki pač ne poročamo tako, kot bi po njegovem morali. Ko ga je novinarka Primorskih novic po drugi zmagi na županskih volitvah vprašala, kako komentira govorice, da v Kopru nastaja leglo mafije, je vzkipel in ji zabrusil: »Spizdi! Odjebi!« Besed ni nikoli obžaloval. Še več. Novinarko je celo tožil, češ da ga je z vprašanjem razžalila. Tako poskuša disciplinirati vse, ki bi jim morda prišlo na misel postavljati zoprna vprašanja. Boris Popovič hitro misli in še hitreje govori. Ni pretirano spreten retorik, vendar se hitro uči in zna precej spretno preusmerjati pozornost. Človek si ne more kaj, da se ne bi nasmehnil, ko s svojo pobalinsko nagajivostjo pripoveduje o svojih dosežkih in prigodah. V politični prostor je vnesel govorico ulice, s katero je do zdaj prepričeval širok krog volilcev, saj zna biti tudi prav simpatičen. Rad gre med ljudi in najbolj mu godi, če ga občudujejo. To ga je zadnje čase tako prevzelo, da želi poseči po najvišjih političnih mestih. Prepričan je, da lahko edino on dobro vodi državo. Ne zna se odločiti, ali podpira vlado Janeza Janše ali ne. To je odvisno od trenutnih potreb, kar najbolj nazorno nakazuje zadnji primer, ko je koordinacijskemu odboru za državne proslave sprva odsvetoval organizacijo proslave ob priključitvi Primorske k matični domovini v Kopru, češ da je vlada v tem prostoru nepriljubljena in da se proslave protestno ne bo udeležil. Ker je s tem sprožil hude kritike Primorcev in Koprčanov, ki si proslave želijo, pa si je premislil in sporočil, da proslavi nikoli ni javno nasprotoval. Obenem je izrazil tudi podporo predsedniku vlade. »Predsednika vlade podpiram, kar sem že ničkolikokrat povedal, še zdaleč pa ne podpiram vseh ministrov v vseh njihovih odločitvah,« je preračunljivo sporočil. Zagotovo pa Popovič ne mara prejšnje oblasti. Ne skopari z očitki na njen račun, saj je prepričan, da so prav nekateri posamezniki bivše oblasti in »udbomafija« krivi za vse njegove težave, ki jih ima z organi pregona. »Sem prvi politični pripornik v zgodovini Slovenije,« je prepričan Popovič, ki je moral zaradi suma storitve različnih kaznivih dejanj septembra 2003 slab mesec preživeti v koprskem priporu. Obtožili so ga utaje davkov, pranja denarja, zlorabe položaja in nekaterih drugih nepravilnosti. Ob nobeni priložnosti ne pozabi povedati, da je bil protipravno priprt in zato od države že terja odškodnino. Trenutno mu na koprskem sodišču sodijo zaradi nepravilnosti v koprskem nogometnem klubu, lani pa je bil na istem sodišču zaradi pomanjkanja dokazov oproščen obtožb utaje davkov v svojih lokalih. Ob tem je zanimivo, da si je kronska priča, ki je Popoviča prijavila policistom in priskrbela dokaze, na sojenju premislila in zatrjevala, da je po ukazu policistov sama ponaredila dokaze zoper njega. Pomisleke pa sproža tudi dejstvo, da je takratni predsednik koprskega sodišča po oprostilni sodbi prestopil med dobro plačane Popovičeve odvetnike. Boris Popovič vedno poskrbi, da se o njem veliko govori in piše. Še preden je postal župan, so ga mnogi poznali, saj se je rad družil z lepimi dekleti in se postavljal s hitrimi avtomobili. Bil je uspešen dirkač relija. Njegovo življenje je viselo na nitki, ko je nekoč za stavo s svojim porschejem dirkal po koprski obvoznici in pri pokopališču dobesedno poletel s ceste. Imel je trgovine s kavbojkami in drugimi oblačili, odpiral je lokale, ki so sloveli po odličnih zabavah. Treba mu je priznati, da je bil pri tem uspešen, in še danes so njegovi lokali med najbolj priljubljenimi na Obali. Ko je sedel na županski stol in začel javno blatiti celo nekdanjega predsednika države Milana Kučana, je za nekatere postal neustrašen heroj, za druge pa povzpetnež, ki mu ni nič sveto. oris Popovič je kontroverzni koprski župan, ki mu je oblast tako zadišala, da bo s stranko Slovenija je naša kandidiral na državnozborskih volitvah. »Postal bom predsednik vlade,« napoveduje Popovič, ki mu je do zdaj na politični poti uspelo skoraj vse, kar si je zamislil. Nepričakovano je postal župan, pred meseci tudi državni svetnik, in zdaj se mu zdi kar nekako logično, da bo postal tudi poslanec in celo premier.