In tekmovalce, ki so pred začetkom iger morali zapriseči, da bodo spoštovali pravila, medtem ko so sodniki morali obljubiti, da bodo sodili pošteno in zase zadržali vse podatke, ki so jih med skupnimi pripravami pridobili o tekmovalcih. Vendar sodniki niso skrbeli le za to, da so ti spoštovali pravila igre, temveč so bili zadolženi tudi za izrekanje kazni. Te so bile vse prej kot mile – vse tekmovalce in njihove trenerje, ki so jih zasačili pri nespoštovanju navodil, so lahko javno bičali, kar ni bilo le boleče, temveč tudi žaljivo, saj je bila to oblika kaznovanja, rezervirana za sužnje. Že takrat so poznali tudi visoke denarne kazni, ki so jih običajno izrekali, če so odkrili poskus podkupovanja, ki je veljal za še posebej oduren prestopek. Da tekmovalci nikoli ne bi pozabili, kaj jih čaka, če se bodo spozabili, so z denarjem, ki so ga zbrali s kaznimi, plačali bronasti kip Zevsa in ga postavili ob zid, ki je vodil do vhoda. Vendar kipov ni bilo veliko, saj so bile podkupnine redke – zdelo se je namreč malodane neverjetno, da bi kakšen Grk padel tako nizko, da bi si privoščil podkupovanje in imel tako malo spoštovanja do boga. Ta pa je bil v antičnih olimpijskih igrah vedno prisoten. Na sredini iger, torej tretji dan, takoj po polni luni, so bogu Zevsu žrtvovali sto volov. Potem ko je sprevod dosegel veliki Zevsov oltar, so zaklali vole in njihove noge znosili na vrh kupa pepela, ki je ostal od prejšnjih žrtvenih daritev. Tam so jih sežgali v čast boga, za katerega so verjeli, da se hrani z dimom, umrljivi udeleženci festivala pa so se nahranili s preostalim volovskim mesom, ki so ga pozneje spekli na javni pojedini. Vendar to nikakor ni bilo edino darovanje bogovom – Zevsu so vsak dan darovali vino, športniki so molili pred številnimi oltarji in kipi božanstev,