Na kaj natanko mislimo, ko govorimo o družbenem redu v evropskem klubskem nogometu? Preprosto, mislimo na neke vrste javni konsenz na temo razmerja moči. Na konsenz, ki je Barcelono ustoličil na prestol, namenjen najboljši ekipi stare celine, in ki je prav ponos Katalonije postavil za nekakšno merilo, po katerem smo presojali moč vseh njegovih tekmecev. To smo počeli že dobro leto dni pred lanskim majem, ko je Barca v Parizu po štirinajstih letih slavila naslov v ligi prvakov, še toliko bolj pa seveda od takrat dalje. A zgodovina nas uči, da še tako trdoživi družbeni redi prej ali slej dočakajo svoj konec, in kaj lahko bi se zgodilo, da bi bili v primeru Barcelone koncu priča prav nocoj. Katalonci so namreč kljub nekaterim prebliskom le bleda senca lanske ekipe, kar razkrivajo tudi rezultati, zaradi katerih četa trenerja Franka Rijkaarda o strahospoštovanju, ki so ga še na začetku sezone čutili prav vsi njeni nasprotniki, v tem trenutku lahko le sanja. Še zlasti zato, ker je v zadnjih tednih in mesecih potegnila krajši konec na prav vseh največjih in najpomembnejših tekmah. Tako je izgubila v Valencii, bila poražena v Madridu, se obrisala pod nosom na dveh dvobojih s Chelseajem in nazadnje še klonila na prvi tekmi z Liverpoolom in na sobotnem gostovanju v Sevilli. Več kot dovolj razlogov za to, da so si nogometni navdušenci praktično edini v zagotavljanju, da Barcelono od sestopa - morda le začasnega, a vendarle - s prej omenjenega prestola loči le še korak, ki ji grozi nocoj. Današnja tekma je v tej luči tako zelo pomembna, da Barci v primeru neuspeha na njej za ohranitev statusa ne bi pomagala niti zmaga na nedeljskem el clasicu, in tako zelo pomembna, da bi si Katalonci v primeru nocojšnjega preobrata lahko celo privoščili poraz na največjem svetovnem derbiju, pa bi svoj status do nadaljnjega zadržali.