Pred dobrimi desetimi leti je bila zahteva po civilnem služenju vojaškega roka stvar javnega konsenza, ne le to, zahteva po demilitarizaciji in spremembi naborniškega sistema je bila pomemben del konstituiranja slovenske državnosti ali, z drugimi besedami, odkrit napad na vojsko in na suverenost jugoslovanske federacije. Pa se je zgodilo leto 1991 in Slovenci smo dobili svojo državo in svojo vojsko. Pravica do civilnega služenja vojaškega roka se je zapisala v zakon. Tako ima danes vsak nabornik možnost, da dolg domovini odsluži tudi brez puške in uniforme, kot gasilec ali kot učitelj, strežnik, voznik kombija, inštruktor, pač kot družbeno koristen delavec. Redni vojaki in njihovi starši civilnike res gledajo malce postrani, a kljub temu se njihovo število počasi zvišuje. Tako je lani prvič preseglo psihološko mejo dveh tisočev, toliko je bilo namreč vloženih prošenj. Vseeno je ta številka razmeroma majhna, saj je v nekaterih drugih evropskih državah vojaških obveznikov, ki služijo civilno, bistveno več. Tako npr. v Italiji, Nemčiji in Avstriji civilni vojaški rok služi od 30 do 40 odstotkov vojaških obveznikov.