Podpisani sem od ustavnega sodišča zahteval, da zakonodajalcu naloži zapolniti pravno praznino v zakonu o dedovanju (ZD), in sicer tako, da uporabljanje skupne oporoke (nastopanje dveh oporočiteljev v enem paketu) izrecno prepove ali pa uporabljanje skupne oporoke izrecno dovoli. Ustavno sodišče pa je mojo zahtevo zavrglo, češ da iz pobude ni razvidno, katere člene iz ZD izpodbijam. Izid glasovanja je bil 7:1, proti je glasovala predsednica ustavnega sodišča, za kar si zasluži javno pohvalo, saj je edina ugotovila, da se neobstoječemu členu ne da uspešno oporekati niti z Božjo pomočjo. Člen, ki bi izrecno prepovedoval uporabljanje skupne oporoke, namreč ne obstaja, prav tako ne obstaja člen, ki bi uporabo skupne oporoke izrecno dovoljeval, nastalo pravno praznino v ZD pa zapolnjuje sodstvo tako, da skupni oporoki ne priznava pravne veljavnosti. Predmet spora je torej pravna praznina v ZD in škodljiva sodna praksa, ZD pa je samo posredno sporen.