Posebno poglavje so mlade ženske, bolnice, ki so preživele srčno napako in si želijo imeti otroka. Zato sodelujejo tudi s porodničarji, da bi takšne ženske le pripeljali do srečnega materinstva. »Vsako tako mamico vodimo vsaj trije zdravniki: kardiolog, izjemna internistka v porodnišnici in porodničar. Če je treba, dodamo genetika pa pediatra, ki v dvajsetem tednu pogleda srce ploda. Ko pridejo te ženske prvič v našo oskrbo, imajo osemnajst let in jim povemo, kakšno je tveganje v nosečnosti, zakaj je, če je, kaj tvega ona in kaj tvega plod. In svetujemo ter iščemo poti naprej.« Večino mladih mamic ta uigrana strokovna ekipa pripelje do srečnega poroda in tako želenega otroka. To je najvidnejši napredek: preživetje otrok s prirojenimi srčnimi napakami, kakovostno življenje starejših s prirojenimi in pridobljenimi hudimi srčnimi napakami, seznanjanje s posledicami ter stalno raziskovanje in izobraževanje, katerih rezultat je pomoč bolnim. »Raziskovalno delo je usmerjeno v principe srčnega popuščanja pri takšnih bolnikih. Ti mehanizmi so prav posebni, saj ta napaka obstaja že pred rojstvom. Ko človek raste, se srce postopno prilagaja napaki, zato so mehanizmi srčnega popuščanja drugačni kot pri napaki, ki nastane nenadoma v kasnejšem življenju, npr. pri srčnem infarktu.« Javna pohvala na kongresu v tujini je bila samo dodatna potrditev pravilne poti vse ekipe in celotne študije. »Če imamo dobro obdelano skupino bolnikov, lahko delamo študije in še bolje pomagamo. Na srečo je v raziskovalnem delu tako, da se kdaj posveti tudi lučka in najde rešitev. Moj mentor v študentskih letih prof. Obrez mi je rekel: Ko boš začutila, da hodiš po robu med neznanim in znanim, boš vedela, da raziskuješ. Vesela sem, da se mi to dogaja, da pridem do odgovora in kadar si z raziskovanjem potrdim ter dokažem tisto, kar se mi je v ambulanti zdelo, da je res! V medicini ni velikih del, so samo kamenčki, ki sestavljajo mozaik, iz katerega nastane velika slika!«