Podjetja niso več samo občasni dobrodelni sponzorji umetnosti, temveč so partnerji muzejev ali umetnikov, pri čemer povežejo blagovne znamke obeh strani z namenom, da bi pritegnili pozornost k obema. Še bolj zavzeto zbirajo in naročajo umetniška dela, jih razstavljajo in v zadnjem času celo delujejo kot kustosi razstav na javnih mestih. Dober primer takšnega sodelovanja je delovanje trgovske verige Selfridges na področju umetnosti v zadnjih letih, ki sta ga v sklopu projekta Vrednost stvari [The Value of Things] analizirala Neil Cummings in Marysia Lewandowska. Trgovska hiša je organizirala razstavo z naslovom Warholov izgled [The Warhol Look] v Galeriji Barbican leta 1998 ter ob tej priložnosti svoje izložbe uredila v slogu Factory in uprizorila modni dogodek po Warholovem navdihu. V Dvorani hrane so zraven Warholovih grafik seveda stali kupi pločevink z juho Campbell’s, škatle Brillo in steklenice kokakole. Prikazovali so Warholove filme ter ob tem opravili promocijo na oddelku z moško konfekcijo. Seveda Warhol naravnost kliče po takšnem pristopu, vendar je bil to samo začetek celega sklopa strateških ukrepov Selfridges, s katerimi so svet umetnosti izkoristili za pridobivanje novih kupcev. Drug primer je serija reklamnih oglasov Absolut, slik ali predmetov, reproduciranih v obliki strani iz revij, ki v eno blagovno znamko združujejo umetnika in proizvajalca vodke. Začel jo je seveda Warhol leta 1985. Dela, ki jasno odražajo povezavo med umetnikom in podjetjem, nastajajo še danes; ustvarjajo jih mnogi umetniki, med njimi Keith Haring, David Levinthal, Ed Ruscha in Vik Muniz. Podobno se je Takashi Murakami, umetnik, ki si odkrito prizadeva doseči komercialni uspeh, povezal z Louisom Vuittonom. Oblikuje torbe, ki se odlično prodajajo. Nedavno je za to modno hišo ustvaril promocijski umetniški video z naslovom Superploskovit monogram [Superflat Monogram], ki je zabavna sodobna