Lansko slovensko pesniško produkcijo zaznamujejo in opredeljujejo, kot že vrsto let, raznorodnost ustvarjalnih pristopov, različnost poetik in živopisna, tako formalna kot motivno-tematska, vsebinska raznovrstnost. Razpon raznolikosti sega od ene najmanjših, pri nas že zelo razširjenih in uveljavljenih drobcenih pesemskih oblik, japonskega haikuja, do daljših, obsežnejših pesmi, že pravih pesnitev, in pesmi v prozi; od prostega, nerimanega, ritmiziranega verza, zdaj svobodno valujočega, prelivajočega se, drugič spet v sebi zlomljenega, prek verza, ki se približuje tradicionalnim oblikam, kakršna je sonet, a se le redko ujame v rimo, do strogega, v klasično metrično shemo z rimo ali asonanco vpetega verza; obsega tako osebnoizpovedne, v tihi lirizem potopljene pesmi kot ekspresivne, sunkovite pesniške izbruhe, tako nežne in zabrisane, mimobežne impresije kot epsko uglašeno pesnjenje, tako razmišljujočo, miselno, včasih že kar filozofsko liriko, ki si načelno zastavlja temeljna, občečloveška vprašanja, kot pesništvo umerjene, mirne človekove končne in smrtne časne izpostavljenosti (v) svetu, intimistično in družbenokritično, ljubezensko, otroško igrivo in zrelostno resno poezijo.