Mogoče je bilo tega razpravljanja na temo, kaj je in kaj ni 'pravi haiku', že preveč za tak poljudni sestavek. Haiku se od zahodne poezije razlikuje tudi po tem, da je v artističnem pogledu po svoje zelo asketski. To je utemeljeno že s tem, da je haikuistu od vsega najpomembnejša iskrenost in neposrednost. Pa tudi sicer - jedrnatost oblike ne dopušča, da bi se v njej vrstile metafore; kvečjemu lahko rečemo, da lahko vsak haiku sam zase občutimo kot metaforo. Isto velja za druge 'pesniške figure'. Devidé n. pr. meni, da je rima za haiku preveč grobo sredstvo. Dejansko jo lahko občutimo kot eholalijo, torej kot nekaj malce grotesknega. V nasprotju s tem pa je Američan japonskega rodu Kenneth Yasuda K. Yasuda: The Japanese Haiku. Vermont, Tokyo cop. 1957 menil, da naj bi zahodni haiku vsekakor uporabljal vse možnosti, ki jih daje n. pr. angleška prozodija, torej tudi rime. Tudi B. A. Novak (5A) meni, da japonski haikuji nimajo rim zgolj zato, ker so rime v japonščini prelahke. - Vsi pa se strinjajo, da so možne in zaželene notranje rime, asonance in predvsem aliteracije - kajpak le tedaj, če so dejansko komaj opazne. Kar zadeva pomen notranjih sozvočij v haikujih, sem se moral spomniti na to, kar sem nekoč bral pri ruskih formalistih. Mogoče so - poleg ritma - sol poezije, s pripombo, da poetičnost vendarle ni bistvena prvina haikuja. - Spričo vseh preteklih nerazumevanj pa se mi vendarle zdi, da bi moral dodati še nekaj. V. Devidé je v kratki študiji o zahodnem dojemanju in prevajanju slavnega Bašovega haikuja viharno morje / Rimska cesta se boči / k otoku Sado (5B) pripomnil naslednje: "Pri /tem/ Bašovem haikuju... zbuja pozornost - kar zadeva razpoloženje -... občutje veličastja, ki je bolj značilno za kitajsko, kot za japonsko liriko." K temu pa bi lahko dodali: Ne glede na razpoloženje prav ta haiku kaže na to, da je haikuistu pravzaprav vseeno, ali govori o veličastnih galaksijah ali neznatnem o plevelu za živo mejo; v vsakem primeru nam govori o tem, da naša navadna presoja o veličini in pomembnosti v tem kontekstu ni pomembna. (Gl. tudi 8, str. 130, 135) Tudi povdarjanje plebejstva, kopičenje vulgarizmov pri nekaterih zahodnih haikuistih govori o površnem razumevanju. V tem pogledu se obnašajo kot Nasredin Hodža, ki je venomer igral en sam ton - v zavesti, da 'je našel pravega'. Japonci uporabljajo teme kot je mrčes, uriniranje ipd. zaradi odsotnosti določenega predsodka, ne iz potrebe po tem, da bi povdarjali grdobijo.) Navedeni Bašov haiku posredno dokazuje, da v haikuju ne gre za namerno povdarjanje neznatnega in vsakdanjega. Pesnik govori o tem, kar mu je blizu - ta hip mu je pač 'blizu' galaksija. Tako kot evangeliji ne govorijo o ljubezni do abstraktnega Človeštva, pač pa omenjajo bližnjega (ta bližnji pa je lahko stotnik okupacijske armade, vlačuga ali kratkomalo razbojnik). Moje osebno mnenje je, da naj bi od Japoncev prevzeli predvsem implicitnost, zadržanost, manj pomembna so sholastična pravila o letnih časih itd. Sicer pa je tudi A. Muschg povdaril prav implicitnost: "To, kar se želi povedati, mora ostati neizrečeno." (3B)