Napisati knjigo haikujev se mi je vedno zdel svojevrsten pogum. Verjetno še najbolj zato, ker pri haikuju ne moreta blefirati niti pisec niti bralec. Haiku zahteva skrajno osredotočenost in skrajno "prisotnost" tako pri pisanju kot pri branju, zato se zdi cela knjiga teh miniaturic skorajda vedno težko prebavljiv (pretežak) zalogaj; morda za bralca še toliko bolj kot za pesnika, ki jih je verjetno vendarle pisal v daljšem časovnem razmaku. Pesnika pri pisanju haikuja čakajo še drugačne pasti. Gotovo najnevarnejša je ta, da s knjigo haikujev tvega prelome, viške in padce v intenziteti. Za zahodnoevropskega pesnika je enako tvegano, ker mora svoj haiku, če hoče z njim zares kaj povedati, vedno (iz)postaviti znotraj konteksta tradicije - ta v zahodnoevropski literaturi že dolgo ne sledi pravilom, ki so jo postavili japonski pesniki, in se ves čas lovi med primarno neposrednostjo japonskega haikuja ter metafizično obremenjenostjo sodobnega zahodnoevropskega sveta.