ugotovitev pri otroku, če ga starši tega niso naučili, če otrok ne zna nadzorovati jakosti glasu ali se ob glasu zbrati ali prijazno zaprositi za kakšno stvar, bo takšen otrok kmalu prišel v stanje, ko bo težko spremljal dogajanja, ki so ob njem. Odločilnega pomena je, kako so izgovorjene posamezne besede, ne glede pri kom. To so male, drobne veščine, s katerimi se srečujemo vsi, ki uporabljamo normalni pogovor. Človekov osebni odnos do izgovorjene besede ni nekaj delnega, ampak je odraz njegove celovite psihofizične narave, njegovega duha, njegovega spoznanja in hkrati njegovega razumskega in osebnega dojemanja celotnega človekovega bivanja. Ta odnos se v nas razvija. Pridobivamo ga z vzgojo, učenjem, izkušnjami. Torej bi se govorjenja oziroma izražanja morali učiti ne le v šoli, ampak tudi doma, v družini. Otrok, ki ga starši npr. niso naučili nadzorovati jakosti glasu in tega ne zna ali se ob glasu ne zna zbrati ali prijazno zaprositi kakšno stvar, kmalu zaide v konflikt z okoljem. Enako velja za kogarkoli. Besede, ki jih izgovarjamo, so namenjene nam in drugim. Zaznavamo (slišimo) jih glede na jakost glasu. Torej je pomembno, kako kdo izgovarja posamezne besede. Moti nas preglasno govorjenje, pa tudi pretiho ni vedno primerno za vsak prostor in vse okoliščine. Pomemben je tudi način govora. Ne smemo govoriti prehitro, pa tudi prepočasi ne. Izbrati je treba pravilen ton glasu. Nemška ljudska modrost pravi kratko in jedrnato: Ton dela muziko! Torej, če ubereš napačen ton, sebi pripiši reakcijo sogovornika! Slovensko ljudstvo je to spoznanje oblikovalo v mehkejši izraz: “Lepa beseda lepo mesto najde!” To se pravi, na pravi, primeren, prijazen način izgovorje-