Leto dni kasneje je sam škof Salm vodil odpravo okoli 60 mož (edina ženska je bila kuharska pomočnica Glockner Martha). Duhovščina in znanstveniki so jahali na konjih, spremljevalci pa so morali peš nositi opremo in živila. V Salmovi koči so si gospodje privoščili bogato večerjo, na kateri ni manjkal šampanjec, tokajec in vino iz Malage. Spali pa so na slami, vendar ločeno od podložnikov. Zgodaj zjutraj se je veliko manjša skupina izbrancev podala proti vrhu. Pet ur hoje po kamenju in še posebej ledeniku je načelo morale. Toda udeležence je čakal še en bivak, ki so ga postavili po prvi neuspešni ekspediciji. Na kraju tega zavetišča, imenovanega po organizatorju odprave Hohenwartu na zadnjem skalnem platoju sredi večnega snega Adlersruhe, so pred 120 leti začeli zidati kočo nadvojvode Janeza. Izbrano štajersko vino in krepko pečen pšenični kruh sta okrepčala člane odprave. Sledil je težaven vzpon na Mali Klek, odkoder so po dolgem oklevanju in prepričevanju štirje domači vodniki na Veliki Klek pospremili župnika Hautzendorferja. Čeprav so prav ti vodniki 28. julija 1800 prvi splezali na 3798 metrov visoki vrh, njihova imena niso ovekovečena v poročilih odprave. Brez njihove pomoči dostojanstveniki, ki so dobesedno viseli na njihovih vrveh in lestvah, ne bi prišli niti do prvega zatočišča, pa vendar so bili za gospode samo služabniki iz vasice Heiligenblut. Zato so jih klicali le po vzdevkih Klötze in Glockner.