oprijeti obleki murvine barve kakor mladenki, ki sta nosili zlato skledo in brisačo, vendar ju Lanval ne prepozna. Mladi ženski pristopita k Arturju iz kamna. »Veličanstvo,« ga nagovori prva, »bi, prosim, pripravili eno od vaših soban? In v njej obesili svilene zavese? Odprli okna.« »Najina gospodarica prihaja sem, v Carlisle,« pove druga mladenka. »Rada bi se pogovorila z vami. Morda se bo želela nekaj časa pomuditi tukaj.« »Sir Kay,« reče kralj, »odvedi gospe v gornje sobe.« Vitezi nato povzamejo razpravo. Slišim jih, kako ugibajo, ali imata ti mladenki kaj opraviti z zadevo; če je tako, ali ne bi v tem primeru počakali do prihoda njune gospodarice? V mesto vstopi ženska, ki jaha na konju, sama. Oblečena je v svilen plašč zlatorjave barve s krvavo rdečimi progami enake barve kakor bukovi listi, tik preden se osujejo. Njeni lasje so zlata preja, polt gladka kakor svila, bolj bela od glogovega cveta. Na njenem zapestju sedi sokol. Ko prijezdi na dvorišče, se vsi navzoči zasukajo in uprejo oči vanjo. Ona pa brez naglice razjaše, se nato poda v dvorano in se napoti h kralju. Kako je kakšno človeško bitje sploh lahko tako lepo? Najprej vsi samo začudeno strmijo vanjo, potem pa iz čiste radosti planejo v smeh. Lanval si komaj upa dihati. »Ko bi mi le odpustila,« šepne, »pa mi ne bo mar, kaj bo naredilo z mano dvorno sodišče.« Gospa spusti plašč, da ji zdrsne z ramen. Na sebi ima belo tuniko in žensko srajčico, ki je tako ohlapno zavezana, da skoznjo pobliskavajo njeni boki.