Telo ni več nekaj, kar je povezano z užitki, ampak motor, ki ga je treba vzdrževati. Kakor ni vseeno, kakšno olje naliješ v motor avta, tudi ni vseeno, s čim polniš posodo svojega duha. A tukaj se pokaže paradoks: hkrati s tem, ko je na praporu sodobne prehrane zapisan moto Naravna hrana je vir življenja, je diskurz o prehrani postal vse kaj drugega kakor »naraven«, poznanstvenil se je, medikaliziral; nenadoma smo vsi nutricionisti in si tako rekoč na recept predpisujemo obroke. Ozaveščenost na področju prehrane je postala zapoved. Hočeš nočeš smo vsi ponovili organsko kemijo; kako ne, ko pa ne jemo več solate in pohanih pišk, ampak vitamine, esencialne maščobe, beljakovine. Prepovedano je praktično vse, res pa je, da se index ciborum prohibitorum hitro spreminja. Ne jemo - ali pa samo z največjim občutkom krivde - več tort, ampak nasičene maščobe in sladkor; ne bašemo se več z jagodami s smetano, ampak uživamo vitamine; najstrožje so prepovedane tri bele (!) stvari: maslo, rafiniran sladkor, bela moka. Delumeau bi moral napisati novo zgodovino strahu.