Nasprotno je bil slaščičar niže doli po glavni mestni promenadi Decumanus veliko bolj pripravljen govoriti o Slovencih. "Rajši imam tri tisoč Slovencev kot deset tisoč Čehov," se je potožil nad agencijami, ki naj bi letos v Istro pripeljale zelo slabe goste, "vaši so si vedno znali privoščiti tudi sadno kupo za petindvajset kun in ne le kepice sladoleda ali dveh. Pomislite, da mi banane in jagode gnijejo v skladišču!" Do nove Hrvaške pa nima, Albanec iz Tetova, ki živi v Poreču od svojega četrtega leta, slaščičarnico pa je odprl pred dvanajstimi leti, tako pohvalnega mnenja. "Ko sem prišel sem, so tukaj spravljali osle. Vidite, koliko denarja sem moral vložiti?" je vzdihnil. "Zdaj domačini proti meni izvajajo tihi embargo, seljaci, na sladoled hodijo v svoje lokale in pravijo, da jim odžiram delo. Kar naj. Bom šel pa v Ameriko. Tam se nihče ne počuti tujca, ker so to itak vsi." Potem je še dodal, da televizije ne gleda, če bi pa jo, bi ga bolj zanimale razmere na Kosovu kot pa razprtije med Slovenci in Hrvati.