Ves čas nekaj novega. Lidija Koren, ki že petnajsto leto vodi kamp v Drežnici pri Kobaridu. Sistematično izboljšuje, vse kar ponuja kamp, in se povezuje z agencijami. ------------------------------------------------ Pred šestnajstimi leti je bila Lidija Koren le ena od vsega naveličanih delavk v tovarni. Dve leti pozneje je odprla kamp v Drežnici pri Kobaridu. Brez izkušenj, toda z veliko želje po samostojnosti in uspehu. Pridobila je potrebna dovoljenja, najela kredite, uredila kamp, postavila objekte, savno, igrala za otroke. Prva sezona je bila katastrofalna. »Dober mesec po otvoritvi se je začela vojna. Edini gosti so bili teritorialci, za katere sem kuhala mineštro,« pove. Po slabem prvem letu je obisk v kampu rastel vse do lani, ko se je v neposredni soseščini odprl nov kamp. »S poslovnimi rezultati sem zadovoljna. Če ni izrednih razmer, kot sta bila vojna ali potres, je sezona dobra,« pove Lidija Koren. Poleg občasnih potresov, ki, zanimivo, odženejo le domače in italijanske goste, na zasedenost kampa močno vpliva tudi slabo vreme, saj se ob dežju izprazni polovica kampa. Mir in adrenalin V zgornjem Posočju, kamor obiskovalci ne zahajajo le zaradi narave in počitka , temveč tudi zaradi močno razširjenega športnega turizma , sezona v kampu traja od 15. marca do 1. novembra. Letos so v kampu s petdesetimi šotorišči, ki sprejme do dvesto gostov, že med velikonočnimi prazniki dosegli 70-odstotno zasedenost. Največ je bilo stalnih gostov - kajakašev in jadralnih padalcev. Sicer pa kar 95 odstotkov vseh obiskovalcev prihaja iz tujine ; v maju in juniju prevladujejo upokojenci in vsi tisti, ki imajo radi mir. Obisk kajakašev in padalcev pa je odvisen od vodnih in vremenskih razmer. V kampu se vsako leto zadrži tudi večje število prehodnih gostov, ki se v Kobaridu ustavijo na poti na jadransko obalo. Gostje so se lani zadržali v kampu povprečno 3,2 dni. Pričakovanja gostov Po izkušnjah Lidije Koren sta prvi stvari, ki so ju gosti preverijo, urejenost kampa in čistočo sanitarij. »Zelo pomemben je prvi stik že na recepciji. Ljudje pričakujejo prijaznost in informacije.« Da kamp zadosti njihovim pričakovanjem, je potrebnih devet do deset ljudi, ki skrbijo za čistočo, recepcijo, gostinski lokal in trgovino. Lidija Koren pravi, da se nikoli ni obremenjevala s konkurenco, ki je v Posočju iz leta v leto večja. Že od začetka se je zavedala, da je treba gostom vsako leto ponuditi kaj novega : naj bo to savna, izposoja koles, trgovina, balinišče, otroško igrišče, odbojka na mivki ali kaj drugega. »Ponudbo je treba dopolnjevati in stalne goste vsako leto presenetiti s kakšno novo pridobitvijo.« Tako so letos postavili plezalno steno, načrtujejo pa tudi otroško varstvo, tako bi se lahko oba starša neobremenjeno ukvarjala s športnimi dejavnostmi. Brez znanja tujih jezikov ne gre Kaj je bila najtežja stvar, s katero se je morala soočiti Lidija Koren? Če odšteje prvo, izredno slabo sezono, ji je največ preglavic delalo neznanje tujih jezikov. »Na začetku sem se med pogovorom z gosti pošteno namučila in hitro ugotovila, da brez tečajev in učenja jezikov ne bo šlo,« pove. Pomembno je povezovanje Na koncu še nasvet Lidije Koren za vse, ki bi se radi poizkusili v njeni dejavnosti. Pravi, da je treba gostu prisluhniti , česa si želi, in oceniti, kaj bi bilo zanj najprimernejše. Zato je potrebna dobra povezava z agencijami , ki ponujajo športne dejavnosti in dobro poznavanje njihove ponudbe. Gosta ne smete poslati v najbližjo agencijo ali k znancu, temveč tja, kjer ponujajo storitev, ki mu bo najbolj ustrezala. Prav tako ne morete človeka poslati v gostilno na slow food, če veste, da mu bo bolj ustrezala pica. Če bodo zadovoljni s kampom, športnimi agencijami in gostinsko ponudbo, potem se bodo vrnili in vas priporočili naprej. _________________________________________________________