Po mojem mnenju nismo v krizi, ampak v recesiji. Naša glavna značilnost je gospodarstvo, ki se ne razvija. Ima dva obraza, makroekonomskega in mikroekonomskega. Po makroekonomskih kazalcih imamo dobre rezultate - od leta 1993 zelo nizko inflacijo od 3 do 4 odstotke, tečaj kune je stabilen, proračun je bil uravnotežen z izjemo večjih primanjkljajev v zadnjih letih. Imamo velike devizne rezerve v višini 3,5 milijarde dolarjev. Toda poleg makroekonomske stabilnosti imamo zelo slabe gospodarske rezultate. Naš izvoz stagnira, od leta 1993 do 2000 se giblje okoli 4,3 milijarde dolarjev. To je eden od ključnih problemov. Sredi vojne leta 1993 smo izvozili več kot danes. V enakem času je Slovenija podvojila svoj izvoz. Tako je slovenski izvoz na prebivalca štirikrat višji kot na pri nas, kjer znaša okoli tisoč dolarjev. Da majhnih držav z velikim razvojem, kakršni sta Irska ali Finska, sploh ne omenjamo. Hrvaško gospodarstvo je zaprto, ne razvija se. Drugi veliki problem je stopnja nezaposlenosti, ki po naši statistiki znaša več kot 20 odstotkov. Po standardih Mednarodne organizacijo za delo (ILO) je okoli 15 odstotkov. Vsekakor je zelo visoka. Poleg tega je najbolj ogroženo prebivalstvo, starejše od 40 let, in najmlajši, ki prvič iščejo zaposlitev. Veliko je težav zaradi visoke zadolženosti, zunanji dolg je 11 milijard dolarjev, notranji dosega enako višino. Z zadolževanjem je država dobivala denar za javno porabo. Skrb zbuja nizka stopnja investiranja, ki že leto za letom ne presega amortizacije. Ne moremo se primerjati niti s Češko, Madžarsko ali Poljsko, ki so bile pred desetletjem daleč za nami. Za negativne rezultate se lahko zahvalimo napačni ekonomski politiki režima HDZ in vojnim razmeram v državi.