Ogrsko-hrvaški kralj Matija Korvin se je rodil 23. februarja 1440 v Cluju (umrl 4. aprila 1490 na Dunaju). Bil je drugi sin Ivana Hunjadija. Ko je oče sklenil pogodbo s srbskim despotom Jurijem Brankovićem, je 11-letnega Matijo zaročil z Elizabeto, hčerjo celjskega grofa Ulrika II., a ta je kmalu umrla. Korvin je živel na kraljevem dvoru v Budimu in dosegel razne časti, vendar po uboju zadnjega Celjana leta 1456 prišel v nemilost. Ogrski velikaši so ga po smrti Ladislava Posmrtnega januarja 1458 izvolili za kralja. Namesto rodbinskega imena Hunjadi je prevzel priimek Korvin (corvus = vran, krokar; to ptico je imel v grbu). Uspelo mu je oblikovati prvo centralistično državo v srednji Evropi, njegov življenjski cilj pa je bil, pregnati Turke iz Evrope. Po turški zasedbi Bosne leta 1463 je osvojil severna območja dežele in organiziral jajško in srebrniško banovino kot zasnovo Vojne krajine. Med desetletno vojno (1479-89) s Habsburžanom Friderikom III. je zasedel velik del slovenskega ozemlja. Ogrske čete so slovenske dežele hudo opustošile, vendar so prav v tem času prenehali turški vpadi. Matija Korvin je branil pravice podložnih kmetov in ni pustil, da bi jih zemljiški gospodje izkoriščali. Njegov dvor je postal središče delovanja znamenitih humanistov, v Bratislavi je ustanovil univerzo, v Budimu teološko akademijo in knjižnico, v kateri so shranjeni številni rokopisi ter prvotiski in ki je veljala za svetovno znamenitost.