Pri vsem tem je najbolj tragično, da sem druge navadil na to, da je Milošević moj "favorit", in to tako zelo, da mi ga ni bilo več treba izvleči iz bobna. Drugi so preprosto samo ugotovili mojo kadrovsko "navado". Sam pa sem mislil, da bom laže brzdal njega kot koga drugega nenehno spodbujal. Poleg tega so Miloševića v Jugoslaviji dobro sprejeli zaradi ostrih akcij, ki jih je izvajal v Beogradu. Imeli so ga za pravega komunista, celo manj dvomljivega od mene. Vedel sem za njegove napake, vendar sem bil prepričan, da so vrline bistvenejše. Res je, da sem takrat, ko sem ga predlagal, izrekel tudi nekaj pomislekov, in to je zelo težko sprejel. Bilo je prvič, da ni mogel skriti prizadetosti.