Glede na vse višje plače in bonuse najvišjih direktorjev medijskih korporacij, ki vsako leto dosegajo desetine milijonov dolarjev, glede na čedalje višje dobičke teh globalnih podjetij, ki vse več prihodka ustvarjajo iz prodaje filmov zunaj kinodvorane (na vsak kinodvoransko zasluženi dolar prideta dva samo iz prodaje DVD-videoformata), so zahteve združenja scenaristov seveda legitimne. Hkrati pa v sebi skrivajo tudi kar nekaj nedoslednosti. Tako je do poplačil upravičen le tisti scenarist, ki dejansko dobi »credit« pri filmu in je torej naveden kot avtor filma, kar pri ameriškem sistemu timskega nastajanja scenarijev dostikrat sproža spore. Dokaj kompleksen sistem podeljevanja »creditov«, ki nekatere scenariste diskriminira, so skušali v zadnjih letih kar nekajkrat, sicer neuspešno, spremeniti. Druga stvar so razlike v kakovosti scenaristovega prispevka: eno je izvirni scenarij, pri katerem je scenarist sam prispeval unikatno idejo oziroma zgodbo, drugo je literarna adaptacija ali pa predelava scenarija, po katerem je bil film že posnet. Glede na predlog bi bili vsi scenaristi v odstotku poplačila izenačeni. Tretje je neenakost avtorjev, ki ustvarjajo v različnih medijih: avtor literarne predloge, torej pisatelj ali dramatik, je za prodajo filmskih pravic ponavadi odpravljen z enkratnim in fiksnim honorarjem, po drugi strani pa naj bi scenarist, ki je zgolj adaptiral njegovo delo, dobival na ta račun prihodke še desetletja. Četrto je neenakost med scenaristi: tisti, ki pišejo za televizijske serije ali celo za pogovorne oddaje, sicer solidalizirajo s stavko, a hkrati od izpolnitve določenih zahtev, recimo povišanja odstotkov od prodaje DVD-formata, dejansko ne bodo imeli praktično ničesar.