»ZDA ne morejo sprejeti, da v OIV nimajo nadzora tako kot v drugih tovrstnih organizacijah v svetu, toda ta organizacija izvira iz tradicije starih pridelovalk, ki so se l. 1924 združile zaradi zaščite evropskega trga, ko so začele čezmorske pridelovalke prvič prodirati na evropski trg. Predvsem pa menim, da OIV ne more delovati le na normativni ravni, saj je skoraj edina organizacija v svetu, ki združuje več kot 50 strokovnjakov, ki delajo zanjo brezplačno vse leto, ne le ob sprejemu resolucij. Združuje torej veliko strokovnega znanja, ki je odločilno za ves svetovni vinski trg. ZDA pa zato v komisiji o intelektualni lastnini, kjer sodelujejo kot opazovalka, nenehno nasprotujejo. Gre za spor, ki mu ni videti konca. Anglosaksonski, industrijski princip trženja poudarja znamko in lastnosti širšega območja, brez podrobnosti, evropski, kmetijski princip trženja pa podrobnosti, letnik, lego, pridelovalca. Stare kmetijske države, kot so Španija, Italija, Portugalska, se hitremu razvoju v svetu, ki ga je sprožila globalizacija, le težko prilagajajo. V EU smo pri uvajanju novosti počasni, ker imamo obsežni normativni aparat, zakonodajo, ki jo moramo spoštovati, na drugi strani pa z zaščito geografskega porekla ščitimo tradicijo. Pridelovalkam, kot so Avstralija in ZDA s prostranstvi vinogradov na ravnicah, je težko razložiti, kaj pomeni pridelovati vino v dolini reke Duoro, kjer se terase zaradi strmine kar rušijo v reko. In te države so v zadnjih letih naredile čudež. Prav je, da se v Evropi podučimo, izvemo čim več o prednostih podjetniškega vidika, toda na drugi strani imajo te države še veliko neobdelanih površin in vrsto možnosti za uvedbo novosti. Preizkušajo lahko nove sorte in različnost v primerjavi s pridelkom, ki so ga dale v Evropi. Trte nekaj portugalskih sort, ki sem jih srečal v Avstraliji, so dale precej drugačno vino. Druga možna novost, ki jo najbolj uporabljajo, pa je seveda nega belih in rdečih vin v hrastovih sodih, čeprav bodo imeli najbrž težave, ko se jih bo trg zasitil. Nedvomno pa lahko ocenim, da bistvo avstralskega čudeža ni v steklenici, v vinu, temveč v povezanosti znanosti, novosti in komuniciranja, pri čemer so izredno učinkoviti. Paradoks pa je, da zdaj to znanje, ki so ga na neki način prenesli iz Evrope, z izjemno dobro nadgradnjo prodajajo nazaj. In še eno nasprotje, da v evropskih državah skoraj nihče noče biti vinogradnik, ker je ta poklic povezan s splošno slabo podobo kmetijstva, v novih pridelovalkah pa je to izjemno uspešen in za mlade privlačen poklic. Zanimivo pa je tudi, da na primer Avstralija in Nova Zelandija mlade zelo uspešno novačita tudi v Evropi.