Začeti bi bilo treba z delavnicami po zgledu scenaristov, prozaistov, pesnikov, ki bi potekale v okviru določene institucije in z natančno vsebinsko in organizacijsko shemo. Predavatelji bi morali biti uveljavljeni dramatiki, režiserji oz. vsi, ki imajo opravka z dramatiko. Za primer: prav vsi ta hip aktualni srbski dramatiki, razen enega imena (mislim, da prihaja s prava), so diplomanti dramaturgije na beograjski Akademiji. Trenutno najprodornejša evropska dramatika, angleška in irska, sicer ni rezultat šol kreativnega pisanja, zato pa izvira iz tradicije, ki se začenja pravzaprav že pri Shakespearu, in za izvirno dramatiko skrbi že nekaj desetletij gledališče Royal Court. Z vzgojo dramatikov bi se morala pri nas bolj načrtno ukvarjati tudi gledališča in - če sem nekoliko samokritična - njihovi dramaturgi. Svet pa pozna še en institut ukvarjanja z dramo, to so bralne predstave. Gledališka produkcija je predraga, da bi si gledališča lahko privoščila neuspeh, zato uprizarjajo bralne predstave in nanje vabijo občinstvo, ki zna razbrati dramske kvalitete oziroma drami napovedati uspešnost.