Pri Hipokratu je očitno, da je svojo človeško identiteto poudarjeno lociral v možgane namesto v dušo, kot so to delali njegovi sodobniki. Možgani so Hipokratu vzbujali pozornost predvsem zaradi njihovega položaja v telesu: so v bližini glavnih čutil (oči, ušes, jezika, nosu), zato je Hipokrat sklepal, da se vsi čuti zbirajo v možganih. Čeprav je o vsakem čutilu posebej skoval napačno razlago njegovega delovanja (zvok naj bi v možganih rezoniral kot v sodu, slika naj bi nastajala na zrklu kot v ogledalu, zrak naj bi po vdihu najprej šel skozi možgane in tam odložil vonje zunanjega sveta), je imel Hipokrat o pomenu možganov dobro predstavo. To postane še bolj jasno iz naslednjega odlomka: »Po moje možgani predstavljajo največjo moč, ki jo ima človek. Razlagajo nam stvari, ki se dogodijo v okolju. Ljudje bi morali vedeti, da le iz možganov vznikajo naše radosti in smeh, prav tako kot žalost in jok. Z možgani mislimo, vidimo, slišimo in razlikujemo grdo od lepega, slabo od dobrega, ugodno od neprijetnega. Isti organ nam povzroča tudi blaznost in bledež, strah in grozo, nespečnost, nas zavaja v zmotno ravnanje, nesmiselne bojazni, raztresenost in v dejanja, ki niso v skladu z našimi navadami. Vse te različne oblike trpljenja izvirajo iz možganov, če niso zdravi, temveč postanejo neprimerno vroči, hladni, vlažni ali pa suhi oziroma kako drugače prizadeti.«