bil pričaral formalni aparat popisa. V obratni smeri je popis prebivalstva s pomočjo nekakšne demografske triangulacije politično izpopolnil formalno topografijo zemljevida. Naposled sta na podlagi teh sprememb nastali še dve kartografski reprezentaciji, ki ju je vzpostavila kolonialna država in ki neposredno napovedujeta uradne nacionalizme Jugovzhodne Azije v 20. stoletju. Evropejci, dobro se zavedajoč, da so v daljnih tropih vsiljivci, so vendarle izvirali iz civilizacije, v kateri sta bili legalno dedovanje in legalna prenosljivost geografskega prostora že dolgo uveljavljeni,19 zato so pogosto poskušali legitimizirati širjenje svoje oblasti s kvazilegalnimi metodami. Med najbolj priljubljenimi je bilo »dedovanje« dozdevnih suverenosti domorodnih vladarjev, ki so jih bili Evropejci bodisi uničili ali pa si jih podredili. Kakorkoli že, uzurpatorji so si dali obilo opravka z rekonstrukcijo lastninske zgodovine svojih novih posesti, zlasti nasproti drugim Evropejcem. Odtod zunanji videz »zgodovinskih zemljevidov«, zlasti tistih s konca 19. stoletja, ki naj bi s pomočjo novega kartografskega diskurza dokazovali starodavnost posameznih, trdno zamejenih teritorialnih enot. Na podlagi kronološko urejenih sekvenc takšnih zemljevidov je nastala nekakšna politično-biografska pripoved o kraljestvu, pogosto z neizmerno zgodovinsko globino.20 Zatem so isto pripoved,