Bohinjsko jezero je gotovo ena od glavnih značilnosti Bohinja, za mnoge je kar njegovo srce. V kotanji, ki jo je poglobil nekdanji ledenik, se med visokimi gorami skriva naše največje stalno naravno jezero. Na delovanje ledenika še danes opozarjajo morene, ki jih srečujemo na poti okoli jezera. Dobre štiri kilometre je dolgo jezero, dober kilometer široko, v njem pa se zbirajo vode iz širokega zaledja, večinoma kraškega. Skozi razvejano podzemlje priteka voda z gora, se zbere in umiri v jezeru, nato pa se kot Sava Bohinjka požene po dolini. Najpomembnejši dotok jezera je kratka rečica Savica. Na dan privre v močnem kraškem izviru pod steno Komarče in takoj kot slap Savica pada v globino. Z 78 metri višine slap sicer ni naš najvišji, je pa med najbolj znanimi in obiskanimi. Izlet je sicer predvsem v znamenju naravnih lepot jezera, Savice, travnatega Ukanca in prepadne Komarče, vendar kljub temu odkrijemo tudi spomenike človeške prisotnosti. Poleg cerkve sv. Janeza na izhodišču sta ob poti še baročna stavba cerkve sv. Duha in lepo urejeno vojaško pokopališče v Ukancu, spomin na žalostne trenutke zgodovine v gorah okoli Krna v času soške fronte.