čelado vgrajen prikazovalno namerilni sistem, komunikacijske sisteme in sisteme za elektronsko bojevanje ter zaščito, usklajeno s standardi zveze NATO. Oktobra 1998 je Ka-52 (številka 061) uspešno prestal testiranja zmogljivosti na vojaškem poligonu v Turčiji in turški piloti, ki so dobili priložnost leteti z njim, niso skrivali navdušenja. Ka – 52, ki se je udeležil tekme za novi turški jurišni helikopter, je imel konfiguracijo sedežev posadke, značilno za večino helikopterjev (sedež ob sedežu) z izjemo jurišnih helikopterjev. Turki so zahtevali določene spremembe, med drugim tudi tandemsko razporeditev sedežev posadke (sedež za sedežem) in oborožitev, kompatibilno s standardi zveze NATO, na primer francoski top Giat 621 kalibra 20 mm s 700 naboji namesto ruskega topa Šipunov 2A42 kalibra 30 mm s 460 naboji, lanserje nevodljivih raket kalibra 70 mm namesto ruskih kalibra 80 mm. Dokončna odločitev o vodljivih protioklepnih raketah pa je ostala odprta, tako da so v igri ostale tako ruske rakete 9K121 vihr (dolžina 2,87 m, premer 0,152 m, tandemska prebojna bojna glava z maso okoli 6 kg, največji domet okoli 10 km), kot katera od sodobnejših različic Lockheed Martinovih raket AGM-114 hellfire. Poleti leta 1999 je bila predstavljena različica helikopterja, ponujenega Turčiji: Ka-50-2 »erdogan« (»rojeni« bojevnik), pri kateri so upoštevali skoraj vse zahteve potencialnega kupca. Ka-50-2 s tandemsko razporeditvijo sedežev članov posadke je vseboval vendarle manjšo razliko, saj je bil sprednji sedež rezerviran za pilota, zadnji pa za operaterja sistemov in orožja. Kamov se je udeležil tudi razpisa za novi južnokorejski jurišni helikopter in obeti za uspeh so bili precej visoki, glede na dejstvo, da je država že imela dobre izkušnje z uporabo Kamovih helikopterjev Ka-32, sicer različico helikopterjev Ka-27 helix. Južni Koreji so ponudili verzijo helikopterja Ka-52K. Kljub dobrim zmogljivostim pa se ruski jurišni helikopter v precej hudi zahodni konkurenci ni prebil dlje od testiranj, za kar pa gre iskati vzroke predvsem v političnem ozadju, saj so bile desetletne južnokorejske politične in vojaške vezi z ZDA odločilnega pomena pri izbiri novega južnokorejskega jurišnega helikopterja. Hokumove bojne izkušnje Čeprav je bilo v nekaterih medijih možno zaslediti, da so ruske oborožene sile že v začetku leta 1999 napotile v Mozdok - v neposredni bližini čečenske meje - tudi helikopterje Ka-52, tisto leto omenjeni helikopterji v bistvu sploh niso zapustili svoje baze v Torzhoku. Vzrok za to je bil verjetno posel s Turčijo in Rusija z napotitvijo jurišnih helikopterjev Kamov v Čečenijo ni želela ogroziti obetavnega posla. Dva (par) helikopterja Ka50 sta prispela po ruskih uradnih virih na območje nemirnega Kavkaza šele v začetku leta 2001. V nameri, da helikopterja preizkusijo v bojnih razmerah, so ustanovili posebno udarno bojno skupino (BUG-boyevaya udarnaya gruppa), znotraj katere sta delovala z letališča v Groznem v neposredni bližini čečenske prestolnice. Ker enosedežni helikopter Ka-50 ni t. i. prosti lovec, temveč deluje v paru z izvidniškim helikopterjem, so se paru Kamovih helikopterjev v okviru BUG pridružili še posodobljeni helikopterji Ka-29 helix, katerih glavna naloga je bila odkrivanje in označevanje ciljev, dodani pa so jim bili še bojni helikopterji Mi-24 hind. 6. januarja 2001 je bil Ka-50 prvič uporabljen v boju oziroma napadu na oporišče čečenskih upornikov, marca 2004 pa sta se helikopterja vrnila v bazo Torzhok. Med omenjeno bojno uporabo so bile zaznane določene pomanjkljivosti, ki so seveda ostale uradna skrivnost, vendar so bile skoraj zagotovo povezane z možnostjo preživetja helikopterja na bojišču ter zagotovitvijo še zmogljivejših sistemov za njegovo nočno uporabo. Drago Dakič Prelc